Slovenski kulturni praznik, na dan smrti našega pesnika Franceta Prešerna, 8. februarja, praznujemo od leta 1945 dalje. In že 14. smo se pohodniki Univerze za tretje življenjsko obdobje podali na pot iz Grosupljega na Kopanj, kjer se prazniku poklonimo s proslavo. Pred Kulturnim domom, na startu pohoda v Grosupljem, je v čast prazniku z Zdravljico nastopil MePZ Zgodnja danica, ki ga vodi Danica Kutnar.
Letos je bilo več kot dvesto petdeset pohodnikov, domačinov in od drugod. Z avtobusi so prišli iz Maribora, Litije, Trebnjega, prišli pa so tudi naši prijatelji pohodniki iz Ivančne Gorice. Lepo je bilo videti kolono, ki se je vila po poti med polji, se povzpela na Spodnjo Slivnico in nadaljevala pot skozi Predole v Račno in nato na Kopanj.

Že vsa leta nas prijazno sprejme v toplo ogreto cerkev domači župnik, častni kanonik Janez Kebe in nas tudi nagovori z vsako leto drugi Prešernovi pesmi namenjeno razlago.
Zdravljico je zapel MePZ U3, Univerze za tretje življenjsko obdobje Grosuplje, ki ga vodita zborovodkinja Gabrijela Cedilnik in korepetitor ter instrumentalist na klaviaturah Primož Cedilnik.
K prazničnemu nagovoru vabimo vsako leto povabimo člana naše univerze. Vsak govornik pristopi k Prešernovemu življenju in delu s svojega zornega kota. Če bi zbrali vse dosedanje nagovore, bi dobili zanimiv in pester p

ogled na našega velikega pesnika.

Letos je nalogo osrednje govornice prevzela članica naše univerze Katja Bricelj.

Svoj govor je zasnovala tako, da je vanj vstavila 3 Prešernove pesmi, ki so jih recitirali Rozi Fortuna, Ivo Puhar in Franci Zorko.
France Prešeren je pesem Od železne ceste napisal leta 1845 in to je prvo Prešernovo delo, zapisano v tedaj novi pisavi gajici. Pesem je zasnoval iz zaljubljene misli na lepo Barbiko Peklarjevo iz Trbovelj in iz mrzličnega pričakovanja železnice, ki se je Ljubljani bližala iz Celja. Oblikoval jo je v dobrodušno prerekanje med Andrejčkom in Barbiko, kot je krstil svoja junaka, in dobili smo šaljivo pesmico. Zapela sta jo altistka Mira Anžlovar in tenorist Tone Zalar. Na klaviaturah ju je spremljal Primož Cedilnik.
Ob dnevu kulture smo se spomnili nekaterih zanimivih dejstev o našem slovenskem jeziku:
–

 

Slovenščina je najstarejši zapisan jezik med slovanskimi jeziki – Brižinski spomeniki so iz 9. stoletja.

– Obletnico slavi tudi slovenski protestant, slovničar in šolnik Adam Bohorič, ki je napisal prvo slovensko slovnico Zimske urice. Rodil se je leta 1520.
– Je 12. jezik na svetu po vrsti, v katerega je bila prevedena Biblija. Jurij Dalmatin jo je prevedel leta 1584.
– Tudi zaradi jezika imamo svojo državo. Slovenski jezik je povezoval na 46 narečij in narečnih govorov razdrobljeno in z različnimi gospodarji okupirano slovensko ozemlje skozi burna stoletja, da smo lahko leta 1991 razglasili samostojno Republiko Slovenijo.
– Slovenščina je med izjemno redkimi jeziki, ki poznajo dvojino, in edini uradni evropski jezik, ki dvojino tudi uporablja.
MePZ U3 je zapel pesem Johannesa Schweitzerja Sancta Maria. Kopanjski župnik, častni kanonik Janez Kebe, pa je označil Prešernov odnos do vere v epu Krst pri Savici.
Na koncu smo se zahvalili vsem, ki so pomagali, da je pohod z zaključno proslavo uspel: Univerzi za tretje življenjsko obdobje Grosuplje, vodji Andreji Smolič in pomočnici Dori Adamič za organizacijo pohoda, prireditve in pogostitve, slavnostni

govornici Katji Bricelj, recitatorjem Rozi Fortuna, Ivu Puharju in Franciju Zorku in Mešanemu pevskemu zboru U3 in zborovodjema Gabrijeli in Primožu Cedilniku, solistoma Miri Anžlovar in Tonetu Zalarju, posebej pa smo hvaležni našemu gostitelju, častnemu kanoniku in župniku Janezu Kebetu, da smemo vsako leto praznovati naš kulturni praznik v cerkvi na Kopanju.

Hvala tudi Branetu Petroviču, ki prireditev posname in si jo lahko ogledamo na youtubu branepet ali pa s klikom tukaj.
Za odhodnjo je MePZ U3 zapel še pesem Angeli živijo. Naj tudi nas vse dni v življenju spremljajo in nas varujejo.
Napisala Marija Samec

Slavnostni govor Katje Bricelj:

Prešeren – človek za vse čase
Stojimo v cerkvi, kjer je na tem istem mestu, na tem tlaku, poklekal in molil (bog ve za kaj) fantič, ki so mu bile zvezde naklonjene. France Prešeren, ki mu je bilo namenjeno, da postane »človek za vse čase« (man for all seasons). Verjetno bi sedemletni otrok raje ostal doma. A to takrat ni bilo nič posebnega. Revnejše družine pošiljale že pet, šestletnike od doma za pestrne, za pastirje in kasneje za dekle in hlapce. Prešernova domačija je bila revna in mati odločila in napela vse strune in veze, da je šel fant v uk. Kot najbolj bistremu od vseh sedmih otrok mu je namenila duhovniški poklic.
France je prišel k staremu stricu Jožefu, župniku, sem na Kopanj in tu so tedaj živele še stara mati in dve župnikovi sestri. Morda pa je bila fantova molitev: »Priden bom in se bom učil, saj pravzaprav to najraje počnem …« In tako je šlo naprej. Bil je odličen učenec v Ribnici … dijak v Ljubljani, študent na Dunaju … Sem gor k staremu stricu se je rad vračal tudi med počitnicami. Da ni pogrešal doma? Seveda ga je. Že odrasel je napisal:

O, Vrba

O Vrba! srečna, draga vas domača,
kjer hiša mojega stoji očeta;
de b’ uka žeja me iz tvoj’ga svéta
speljala ne bila, golj’fiva kača!

Ne vedel bi, kako se v strup prebrača
vse, kar srce si sladkega obeta;
mi ne bila bi vera v sebe vzeta,
ne bil viharjov nótranjih b’ igrača!

Zvestó srce in delavno ročico
za doto, ki je nima milijonarka,
bi bil dobil z izvoljeno devico;

mi mirno plavala bi moja barka,
pred ognjam dom, pred točo mi pšenico
bi bližnji sosed vároval – svet’ Marka.

Najbolj pa so mu bile zvezde naklonjene, ko so mu podarile pesniški talent. Po pričevanju sestre Lenke je že kot otrok rad govoril v verzih in iskal rime. Nadarjenost in delavnost je formula za uspeh! Recimo. A tu sta vedno še prostor in čas. Čas: 1800 do 1848. Prostor: dežela Kranjska, slovenska.
Ko se je na veliko zamero matere odločil za pravniški in ne duhovniški poklic in se tako zameril še dosti drugim žlahtnikom, mu je ponudil pomoč prav stari župnik s kopanja, ki ga ni niti vabil niti silil, da stopi v bogoslovje, preprosto zato, ker ga je imel rad. Podpiral ga je vse do svoje smrti. Mladi France je bil žejen lepote in ljubezni, literarnega in kulturnega življenja prestolnega Dunaja. V znamenitem, edinem ohranjenem pismu domov, piše: … Ker tako reči stoje, tako boste sami lahko zapopadli, da ne morem več nazaj pred priti, preden na bom duželsko službo v Lublani iskal.«
No, tedanjemu kmečkemu izobražencu v Metternichovem režimu na Kranjskem ni bilo lahko dobiti primerne državne službe. Prešeren se je odločil za advokaturo – a tudi do je vodila dolga in trnova pot – dobil jo je le malo pred smrtjo.
Vendar je Prešeren začel postopoma pojmovati svoj pesniški dar nekoliko drugače. Najbolj je na to vplivalo ponovno – usodno srečanje z Matijem Čopom. Le-ta se je jeseni 1827 vrnil iz Galicije domov. Nazadnje sta se strnili njuni poti in se poslej nista ločili do Čopove prezgodnje smrti. S tem se je začel skrivnostni in za zgodovino naše literature nadvse pomembni stik med njenim estetsko-kritičnim in umetniško-ustvarjalnim genijem. Glosa

“Slep je, kdor se s petjam vkvarja,
Kranjec moj mu osle kaže;
pevcu vedno sreča laže,
on živi, umrje brez dnarja.”

Le začniva pri Homeri,
prosil reva dni je stare;
mraz Ovidja v Pontu tare;
drugih pevcov zgodbe beri:
nam spričuje Alighieri,
káko sreča pevce udarja;
nam spričujeta pisarja
Luzijade, Don Kihota,
kákošne Parnasa pota –
slep je, kdor se s petjam vkvarja.

Káj Petrarkov, káj nam Tasov
treba pevcov je prijetnih?
slišim od butic neukretnih
prašat zdanjih, prednjih časov.
Kómur mar prijetnih glasov
pesem, ki pojó Matjaže,
boje krog hrvaške straže,
mar, kar pevec pel Ilirje,
mar Čebel’ce roji štirje,
Kranjec moj mu osle kaže.

Lani je slepar starino
še prodajal, nosil škatle,
meril platno, trak na vatle,
letos kupi si grajšino.
Naj gre pevec v daljno Kino,
še naprej se pot mu kaže,
naj si s tinto prste maže,
naj ljubezen si obeta,
vneti lepega dekleta,
pevcu vedno sreča laže.

Vender peti on ne jenja;
grab’te dnarje vkup gotove,
kupovájte si gradove,
v njih živite brez trpljénja!
Koder se nebo razpenja,
grad je pevca brez vratarja,
v njem zlatnina čista zarja,
srebrnina rosa trave,
s tem posestvam brez težave
on živi, umrje brez dnarja.
Ja, je za vse čase. In treba ga je brati in razumeti in si ga vzeti k srcu! Lastile so si ga pravzaprav vse generacije od leta 1866, ko je v uvodu k drugi izdaji Poezij Josip Stritar pokazal, kako znamenitega moža smo rodili in malodane pozabili. Slovenci imamo ljudi, ki tvorijo hrbtenico naše nacionalne identitete in Oton Župančič je to razložil: »Razumeti Prešerna pomeni razumeti potrebo po trpljenju za idejo (Prešernovi ideali so: znanje, delavnost, pravičnost in ljubezen.) Slovenija je namreč utemeljena na žrtvovanju njenih intelektualcev. Berimo Cankarja – Martina Kačurja, trpljenje za idejo, ki jo avtor stavi na vrh vsega, kar določa človeka. Sledi zasmehovanje in poniževanje.
In da ti gre tak mož in se zaljubi v povprečno meščansko »frajlo« iz okolja, kjer sta veljala samo denar n posvetna nemškutarska čast, da jo upesni v svojih poezijah in si jo postavi v akrostih Sonetnega venca, vsej meščanski in opravljivi Ljubljani v spotiko!
In tudi estetiko, da je sredi romantike, ki je že iskala svoboden izraz, izbral najbolj strogo in resno pesniško obliko sonetnega venca; in to v jeziku naroda, ki ga ni bilo na nobenem evropskem zemljevidu in ga je bil treba dobesedno izumiti. Temu se reče iti za svojimi zvezdami.
Sonetni venec, 1. sonet.

Poet tvoj nov Slovencam venec vije,
‘z petnájst sonetov ti takó ga spleta,
de “magistrale”, pesem trikrat péta,
vseh drugih skupej veže harmonije.

Iz njega ‘zvira, vanjga se spet zlije
po vrsti pesem vsacega soneta;
prihodnja v prednje koncu je začeta;
enak je pevec vencu poezije:

vse misli ‘zvirajo ‘z ljubezni ene,
in kjer ponoči v spanji so zastale,
zbudé se, ko spet zarja noč prežene.

Ti si življenja moj’ga magistrale,
glasil se ‘z njega, ko ne bo več mene,
ran mojih bo spomin in tvoje hvale
Potem je usoda udarila nekajkrat zelo hudo. Izgubil je Čopa. Poleti 1835 je utonil v Savi. Elegijo zanj je napisal v enem zamahu v nemščini, da bi vsi, cel svet, spoznali, koga smo izgubili.
In nato Krst pri Savici – za pesnika reševanje pred samomorom, manjši kompromis s cenzuro, da je 1836 lahko izšel v posebno lepi knjižici v približno 200 izvodih.
Kako razlagati Krst? Z vsem, kar znamo in vemo o Prešernu, sebi in svetu! Razlage vedno razkrivajo etiko razlagalca – neusmiljeno, kot pesnik razlaga veliko nesrečo. Krst je nabit s svarili, ki prodirajo skozi čas. Svari vse Slovence – teiste, ateiste, agnostike … leve in desne … Vsi Slovenci, ne glede na svetovni nazor, ga imamo za svojega, saj nas preskuša s tem, kar je za vse ljudi eksistenčno: ženska, moški, ljubezen, potomstvo, rod, ognjišče, domovina, templji, grobovi; torej poje o sreči in nesreči, nasilju in junaštvu in smrti. To je condition humaine, preživetveni temelj slehernega človeka. Vsako generacijo znova testira – ali razumemo. Svarila! Ep bodo razlagali vedno znova. To je za nas večni test, ker ne neha sporočati. Prešeren – »človek za vse čase«!
In za konec še, prijat’li, kozarce zase vzdignimo, da bi razumeti, da smo lahko ponosni in samozavestni, če poznamo in razumemo svoje genije, če cenimo svojo domovino:
Bog našo nam deželo,
Bog živi ves slovenski svet,
brate vse,
kar nas je
sinov sloveče matere!
Ne bojmo se tega povedati. Ko spoštujemo sami sebe in smo močni v sebi, šele lahko širimo svojo moč in pomoč vsem narodom in celemu svetu. Sicer je naša himna samo lepa pesem!
Za pomoč pri nastajanju tega teksta so mi bili avtorji: Slodnjak, Simoniti, Capuder in še kdo. Pri njih sem našla potrditev za svoje lastno razumevanje. Hvala za pozornost.
Katja Bricelj.

Fotografije: Marjan Trobec, Vera Puhar in Anton Rajh