Na ponedeljek 4.12.2023 so vremenarji obljubili sončen dan, po nenehnem deževju priložnost, da se
povzpnemo na Mirno Goro. Zjutraj v meglenem jutru, ne sončnem, smo se dobili na železniški postaji
Grosuplje in se napotili proti našemu cilju. Vso pot do Novega Mesta je bilo megleno jutro, tudi
snega je bilo videti le za vzorec. Ko se je vlak začel vzpenjati proti Semiču se je pokrajina spremenila.
Megla se je razkadila in vse je bilo odeto v belo odejo, snega je bilo morda že do kolen. Veselili smo
se pogleda na zimsko idilo, ko smo izstopali iz vlaka. V bližnjem baru popijemo še kavico in nared bomo za pohod.
Bar je bil seveda zaprt. Z nami je izstopil iz vlaka tudi bradat mož, slišal ja za naše želje, povabil nas je na kavo kar k sebi. Spustili smo se niže proti središču Semiča. Razkazal nam je svoje bivališče, Ivanko je zadolžil, da nam skuha kavo, ostali smo sledili možu. Razkazal nam je bivalne
prostore, prostor, kjer njegovi prijatelji ustvarjajo umetnije ( fotografiral sem nekaj zidnih slik), lepi
dosežki.

Ob kavi, ki jo je Ivanka kmalu skuhala, nam je ponudil tudi domače arcnije.

Ob uživanju njegovih dobrot se nam je predstavil. Je zelo znan v Semiču, piše se Aton Škof, v garderobi nam je
pokazal gledališke rekvizite.
V Semiču in v okolici igra vsako leto vlogo Božička in Dedka Mraza,
Miklavža pa ne igra. Ima košček vinograda, prijatelje povabi na trgatev ,da jih razveseli. Nekaj grozdja
so pustili na brajdah, je zelo sladko, grozdje bo prihranil do božiča. Mož bi nam še pripovedoval
vendar mi smo prišli hodit. Prvi vlak za povratek nam je tako že ušel.
Poslovili smo se od dobrega moža in se zapodili v hrib. Dvignili smo se v naselje s pomenljivim
imenom K Tajčbirtu. To je sled nekdanjih prebivalcev Kočevarjev. Kmalu smo bili na robu naselja in
pot nas je peljala v prave predore, sneg je upognil veje na pot in morali smo se prebijati skozi sneg.
Gazili smo celec, za vratom in drugje smo bili polni snega. Snega je bilo 30 cm ali še več. Bil je to pravi
zimski pohod v sneženi idili.
Lep čas smo se prebijali skozi gozd, nato smo prišli na čistino in kmalu
smo zagledali prve hiše, prišli smo v Planino, nekdanjo kočevarsko vas Stockendorf. Leta 1940 se je
vas ponašala: bila je samostojna občina, v vasi je bila šola, trgovina, gostilna, v vasi je bilo 36 hiš.
Šolsko poslopje in cerkev sta ohranjena, cerkev je obnovljena. Ohranjenih je nekaj originalnih
kočevarskih hiš. Novi lastniki hiše prenavljajo, nekaj hiš je novih.
Na usmerjevalnih tablah smo videli, da bomo prišli do koče v pol ure. Po ledeni poti smo prispeli do
koče šele po uri vzpona.

Pred kočo smo bili prijetno presenečeni, oskrbnica se je mudila v koči in nas
povabila v prijetno zakurjen prostor. Poklepetali smo, popili čaj in kuhano vino. Kmalu smo morali
oditi, decembra so dnevi kratki, še v temi se bomo vračali.

Zaradi zaledenele poti je bil naš povratek
počasen, na pol poti nas je ujela tema. Poskušali smo pohiteti, v naselju K Tajčbirtu smo lahko samo
še videli odhod vlaka, do postaje smo potrebovali še 10 minut.
Tako nam je ušel še drugi vlak.
Kako premostiti čas treh ur do naslednjega vlaka. V Semiču je vse zaprto, vstopili smo na vlak ,ki je
pravkar pripeljal ter se odpeljali v Metliko. Sprevodnica vlaka nas je spremila do bara, kjer smo popili
tople napitke in se ogreli do odhoda vlaka proti Grosuplju. V tretje gre rado!
Zapisal  Anton Rajh  . fotografirala Ivo Puhar in Anton Rajh