Mestna knjižnica Grosuplje, dvorana, 30. maj 2017
Peti letošnji koncert v Mestni knjižnici Grosuplje je prinesel glasbo in besedo Vzhoda in Zahoda. M.ARS KVARTET, ki ga sestavljajo violinistki Mojca Menoni Sikur in Miki Ivaki, violistka Mateja Ratajc in violončelist Martin Sikur, je zaigral Aleksandra Glazunova Orientale iz Suite za godalni kvartet, op. 35 in Ludwiga van Beethovna: Godalni kvartet v e-molu, op.
59/2, »Razumovski«. Izbrana besedila iz pesniških zbirk J. W. Goetheja Zahodno-vzhodni divan in Hafisa Pleši z menoj so brali člani Mestne knjižnice Grosuplje in Univerze za tretje življenjsko obdobje Grosuplje: Katja Bricelj, Rozi Fortuna, Martin Oblak, Ivo Puhar, Marija Samec in Franci Zorko.
Če hočemo razumeti Beethovnovo brezobzirno kljubovanje izročilu in ustaljenim navadam in ceniti razsežnost njegove sijajne samozavesti pri utiranju novih poti, ne smemo pozabiti, da je bila njegova glasba izraz njegove osebnosti. Bil je poosebljen duh francoske revolucije. Imel se je za enakega plemstvu. »Tudi jaz sem kralj!« je vzkliknil v globokem prepričanju, da so vsi ljudje enaki. Do svojih dobrotnikov je bil vihrav, nadut in celo grob. Kot individualist je Beethoven prvi glasbenik novejše zgodovine, ki se je osvobodil vsakršne službene zavezanosti velikašem in cerkvi. Nikoli ni pred nikomer upognil kolena, o čemer priča veliko anekdot. Leta 1812 sta se srečala z Goethejem v takrat modnih toplicah Teplice na Češkem. Med sprehodom po vrtovih sta srečala člane kraljevske rodbine. Ko je Beethoven videl, kako je Goethe pred njimi ponižno obstal, se jim vljudnostno umaknil in priklonil, je zagodrnjal: »Oni se morajo umakniti nam, ne pa mi njim!« Skladatelj je sicer Goetheja neizmerno cenil. Prav v njegovih delih je našel etična vodila svojega življenja. Glasbeni okus 21 let starejšega Goetheja (1749-1832) pa je bil bolj konzervativen, zato je bil v začetku nekoliko zadržan do revolucionarne glasbe Beethovna (1770-1827) in njegove ognjevitosti, vendar mu je kasneje priznal veličino in ga proglasil za največjega nemškega skladatelja. V pismu svoji ženi ga je opisal kot izredno energičnega in iskrenega umetnika.
Beethoven je bil utelešen ustvarjalni jaz. Njegovo glasbo delimo v tri obdobja. V prvem, do leta 1801, se je opiral na tradicionalni slog dunajske šole, na Haydna in Mozarta. Za drugo obdobje, 1801-1815, je značilen individualni razvoj prevzetih oblik in umetniških sredstev. Dela poznega Beethovna, od 1815 do smrti, so vrhunci njegove ustvarjalnosti. Z njimi je glasbo drzno povedel v prihodnost.
Klasicizmu zgodnjih Beethovnovih kvartetov (op. 18) je sledila goreča romantika treh kvartetov Razumovskega, op. 59, Harfnega kvarteta, op. 74 (Harfenquartett) in Resnega kvarteta, op. 95 (Quartetto Serioso). V njih postane pesniška ideja najpomembnejša in se skuša otresti omejitev oblike. To je Beethovnovo srednje obdobje, obdobje začetka naglušnosti. Skladatelj nenehno prehaja iz viharnih razpoloženj v trenutke popolnega miru. To so dela dramatika, ki zna z nezmotljivim smislom za dobro teatralnost ustvariti napetost, graditi viške in priklicati presenetljiva nasprotja. Predvsem pa se v prvi vrsti ukvarja z izražanjem svojih najglobljih misli in občutij.
Tri kvartete, op. 59, je leta 1806 naročil grof Razumovski, ruski ambasador v Avstriji. Drugi kvartet je pisan v e-molu in je med vsemi tremi najbolj tragičen, predvsem 1. stavek – Allegro. Drugi stavek – Molto Adagio – je ena najbolj presunljivih izpovedi v literaturi za kvartet. Zanj je Beethoven napisal, da ga je potrebno izvajati z največjo občutljivostjo. V tretjem stavku – Allegretto – je v čast naročniku vpletel ruski napev. Kvartet zaključi temperamentni Finale – Presto.
Aleksander Glazunov (1865-1936) je bil eden najodličnejših ruskih skladateljev po »peterici« (Balakirev, Borodin, Cui, Musorgski in Rimski-Korsakov) in vezni člen med njimi in rusko moderno. Bil je izrazito inštrumentalni skladatelj, ki je svoj izraz iskal v jasnosti glasbene logike ter mojstrski izrabi harmonije in kontrapunkta. Orientale je tretji stavek iz Suite za godalni kvartet, op. 35. Izrazita ritmika in melodika nam slikata lepote Daljnega Vzhoda.
V uvodnem besedilu h koncertu, »posvečenem povezovanju, občudovanju in oplajanju dveh velikih civilizacij Vzhoda in Zahoda – Orienta in Okcidenta in trem velikanom svetovne kulture Beethovnu, Goetheju in Hafisu« ter še ruskemu skladatelju Glazunovu, je Katja Bricelj zapisala:
»V zgodovini človeštva so obstajale velike civilizacije; nekatere so trajale dolgo, druge so preminile hitro – a pustile so trajne sledi. Sprejemanje različnosti in iskanje dobrega, lepega, vrednega – pri drugih – nas naredi ne le boljše, ampak tudi močnejše. Velikokrat se tega ne zavedamo; sami sebi zadostni postanemo ranljivi in lahka tarča drugemu. Vojn in spopadov pa se v zgodovini civilizacij ne da prešteti.
Že davno, koli leta 1220, je perzijski pesnik Saadi (ali Rumi) zapisal: ‘Vsi ljudje smo enega telesa.’ Ali se nam ne zdi, da bi to moralo biti napisano nad vhodnimi vrati Združenih narodov?
Sto let kasneje, okoli 1320, je živel Šems ed-Din Muhammad, imenovan Hafis, še danes najbolj priljubljeni perzijski pesnik. Njegova zbirka pesmi Dinan (ali Divan), klasika sufijske literature, je postala Zahodu poznana v dobi romantike, predvsem po zaslugi Goetheja in njegove zbirke pesmi Zahodno-vzhodni divan (West-östlicher Divan). Divan pomeni torej pesniško zbirko, a tudi sobo, kjer pišeš pesmi, in tudi državni svet ali dvorano. Pa tudi beseda divan za ležišče je perzijskega izvora.
V svojem času je bil Hafis cenjen in spoštovan pesnik in učitelj. Ime Hafis pomeni »tisti, ki zna Koran na pamet«. Deloval je kot dvorni pesnik in učitelj, a je bil zaradi svoje »neprimerne«, odprte, srčne ljubezni do boga in kritičnega odnosa do ortodoksne duhovščine preganjan in izgnan. Napisal je okoli 5000 pesmi. Večji dej jih je uničila ortodoksna verska in državna oblast; ohranilo naj bi se jih le od 500 do 700. V eni svojih pesmi pravi:
Bi se ti zdelo nenavadno, če bi Hafis rekel:
Zaljubljen sem v vsako cerkev
in mošejo
in tempelj
in vsako svetišče, saj vem, da tam ljudje izrekajo
različna imena – enega boga.
Kdor želi razumski svet obogatiti z žlahtnim čutenjem mistične lepote odnosov, kdor se želi razbremeniti zaprtosti v »edini prav« svoje doktrine, cinizma, napuha ali strahu – ga bo Hafis pomiril, opogumil in razvedril.
Evropska romantika je povečala zanimanje za književnost eksotičnih dežel. Literarni zgodovinar 19. stoletja Wilhelm Scherer navezuje Goethejev Zahodno-vzhodni divan tudi na simbolno oznako vzhodne vrtnice (ki je krasila oder v dvorani). Prevzeli smo tudi pesniško obliko gazelo (s ponavljam istih besed in rim), ki jo je pri nas uveljavil Prešeren. Ob omembi slovenske poezije pa zagotovo vsi nosimo v sebi Aškerčeve verze iz pesmi Čaša nesmrtnosti.
V Goethejevih in Hafisovih verzih najdemo razmerje: človek – priroda – kozmos, na drugi strani pa hkrati: lepoto – radost – bolečino v človeku. Večino, kar je Goethe našel pri Hafisu, je doživljal takrat tudi v svojem življenju. Globoko zaljubljen v Marianne von Willemer je našel odziv v njeni ljubezni – toda ne za dolgo. …«
Med čudovito glasbo, ki so jo poustvarili izvrstni glasbeni interpreti, so se menjaje pletla besedila Goetheja in Hafisa. V zbirki Vzhodno-zahodni divan je Goethe zbral prevode Hafisovih pesmi, ki jih je poskušal približati zahodnemu razumevanju in občutenju sveta. Izbrali smo starejše prevode pesmi, ker so se nam zdeli bolj melodični in poetični. Hafisova poezija je duhovita in razmišljujoča. Marsikak kratek utrinek nam je ponudil razmislek o prioritetah v našem življenju. Začutili smo Hafisovo neposrednost, liričnost in odprtost za vse različnosti, ki jih ponuja ta naš svet.
Vljudno vabljeni na 6. večer iz cikla BARVE GLASBE IN BESEDE – ENA SAMA LJUBEZEN, ki bo v torek, 4. julija 2017, ob 19.00, v dvorani Mestne knjižnice Grosuplje. Poslušali bomo skladbe Franza Schuberta v izvedbi Klavirskega tria Ars Musica in izbrano ljubezensko poezijo Cirila Zlobca.
Zapisala Marija Samec
Fotografiral: Andrej Grm
