17. november 2018
Ugodna vremenska napoved je prispevala k številni udeležbi na izletu, ki ga je za ta letni čas izbral naš vodnik Tone Rajh. Odločil se je, da nas popelje na Primorsko, točneje, čez ostenje južnega dela Trnovskega gozda. Zapeljali smo se po primorski avtocesti v smer Nove Gorice in v vasi Selo zapeljali iz avtoceste in po lokalni cesti sledili oznakam za vas Vitovlje, kjer smo začeli z našim pohodom.
Vas Vitovlje (246 m. n. v.) sestavlja več manjših zaselkov med Osekom in Šempasom. Vas je bila prvič omenjena okrog leta 1200 v listinah goriških škofov, nato pa leta 1361 z omembo cerkve Marijinega vnebovzetja. Ime izhaja iz župnijskega zavetnika sv. Vida (lat. Vitus). V starih virih pa se naselje pojavlja pod imeni: Witelgach, Witenbvrch, Weytenburg, Vitembergo. Po razlagi M. Kosa naj bi nemško ime opozarjalo na kraj gradišča ali gradu pred letom 1000.
Največja znamenitost Vitovelj je romarska cerkev sv. Marije. Romarska cerkev v Vitovljah stoji na piramidasti skalni vzpetini, na višini 605 m nad morjem in je posvečena Materi Božji oz. Svetemu Duhu. Kraj, kjer stoji cerkev, je prvič omenjen v notarski listini z dne 2. 1. 1361, ki jo hranijo v Benetkah. Cerkev je v osnovi romanska zgradba in glede na utrjeno protiturško obzidje lahko sklepamo, da je v 14. stoletju oz. prej na tem mestu stala romarska kapela. Cerkev je bila dvakrat razširjena in prezidana. V času med letoma 1714 in 1755 je bil stari gotski oltar zamenjan z baročnim. V prvi svetovni vojni cerkev ni bila poškodovana, v drugi svetovni vojni pa so jo Nemci obstreljevali in minirali, tako da je bila v celoti porušena. Največja zasluga za obnovo cerkve gre domačinom, ki so s prostovoljnim delom, materialnimi in finančnimi sredstvi – zbranimi v nabiralnih akcijah, uspeli obnoviti zunanjost in del notranjščine cerkve. Ljudski rezbar, domačin Stanko Hrovatin, je leta 1990 izdelal za cerkvene potrebe kopije lesenih kipov. Danes verniki prihajajo v cerkev po tradiciji za binkošti in za veliki šmaren. Sicer pa je cerkev priljubljena izletniška točka s prekrasnim razgledom. Od tu se vidijo hribi na robu Trnovskega gozda in pobočja pod njim, Nanos, Kras, Čičarija, Istra z Učko, Tržaški zaliv in Furlanija s svojo nižino ob morju. Vipavska dolina je kot na dlani.

Vidijo se tudi hribi Javornikov in hribi okoli Snežnika. V cerkvi naj bi se sekale tako imenovane zmajeve črte, energijski tokovi pozitivnih energij iz onostranstva, kot pravi Marko Pogačnik. Dobro označena pot nas je vodila po južnem ostenju Trnovskega gozda. Skoraj na vrhu hriba pot zavije desno čez jaso do gozdne ceste in po njej do lovke koče, ki jo oskrbuje lovska družina Lijak. Nadaljevali smo po cesti do najvišje točke naše poti – Kopitnika (929 m), kjer je postavljena vzletna steza za zmajarje. Tu smo se spočili, pomalicali in popili, kar smo pač prinesli s seboj.
Od tu dalje smo sledili oznakam za kapelico sv. Lucije, Vitovsko jezero in Vitovlje. Hodili smo po Napoleonovi poti, dobro nadelani in utrjeni cesti, ki so jo zgradili v času Ilirskih provinc. Strateško pomembnost Trnovskega gozda so namreč prepoznali tudi Francozi in se lotili gradnje sorazmerno kratke toda zahtevne prometnice. Drzni načrtovalec je cestno povezavo zasnoval z znosnim naklonom iz doline po pobočju mimo cerkve sv. Marije, kjer je kmalu trčil na mogočno prepadno steno. Ni se je ustrašil in iz žive skale so vojaki Napoleonove vojske izklesali mogočne bloke, ki so jih od vznožja gore zlagali v podporni zid. Gradnja je bila za tiste čase pravi podvig in še danes vzbuja občudovanje. Ker se mogočni zid vidi iz dolin, so ga poimenovali Visoki zid.

Na križišču za Skozno smo zavili levo na gozdno pot, ki nas je pripeljala do kapelice »Pri sv. Luciji«. Po kratkem ravninskem odseku, smo se spustili do razgledne točke Sekulak in mimo Vitovskega jezera do našega izhodišča, velikega parkirišča oziroma velikega prireditvenega prostora, kjer so nas čakali naši jekleni konjički.
Vas Vitovlje je poznana tudi po kostanju – Vitovskem maronu, ki se odlikuje po svojem okusu ter velikosti. Od drugih kostanjev se loči po značilni temnejši progi po sadežu. Na žalost pa je večjih nasadov tega kostanja vse manj. Drevesa kostanja je zdesetkal kostanjev rak, v novejšem času pa še kostanjeva šiškarica.
Ob poti smo videli veliko kakijevih dreves, s katerih so se nam nasmihali kakijevi sadeži v dozorevanju. Ugodna lega omogoča tudi pridelavo izvrstnih vin. V tem vinorodnem predelu pridelujejo bela in rdeča vina, najbolj pa so ponosni na belo vino Vitovska grganja.
Za sprostitev v poletni vročini pa je primerno umetno akumulacijsko jezero Vogršček, katerega smo videli z vrha Kopitnika. V njegovi bližini so kolesarske poti, pa tudi ribiči imajo kaj početi. Iz gospodarskega vidika pa služi predvsem za namakanje številnih breskovih nasadov v bližini.

Fotografirala Veronika Špacapan in Ivo Puhar
Zapisal Ivo Puhar

 

Oznake: Vitovska pot