Ne, to ni tista Glinščica, ki izvira nekje pod Toškim Čelom, teče nato mimo ljubljanskega živalskega vrta, skozi Rožno dolino in se na Viču izliva v Gradaščico. Glinščica in njena dolina, ki smo ju na prvem decembrskem pohodu raziskali pohodniki grosupeljske Univerze za tretje življenjsko obdobje, sta mnogo bolj zanimivi in nenavadni.

Dolina Glinščice se razteza vzhodno od Trsta in nekje na sredini jo pravokotno preseka državna meja. Za dolino, kjer je bil že pred 2000 leti vir pitne vode za starorimski Tergeste in v kateri je rečica včasih poganjala kar 15 mlinov, je ta meja pomenila gospodarski propad, a prav zato sta se vse do danes ohranili skoraj neokrnjeni njena biotska in geološka raznovrstnost.

V soboto, 1. decembra, smo se pohodniki, kar 19 nas je bilo, zbrali na običajnem mesti in se odpeljali proti Primorski, da si ogledamo to zanimivo dolino. In res smo si jo ogledali, po dolgem in … po dolgem.

Pohod smo začeli v Sloveniji, v vasici Beka na obrobju kraške planote, ki se prav tam dokaj strmo prevesi v dolino Glinščice. Hodili smo po stezi prijateljstva, ki so jo na pobudo prebivalcev z obeh strani meje uredili že davnega leta 1981, ko je potekala prva prireditev Odprta meja – Confine aperto, ki je sedaj vsakoletna stalnica. Trasa poteka po starodavni poti soli, ki so jo stoletja uporabljali kranjski trgovci za povezavo s tržaškimi solinami. Legenda pravi, da je to verjetno pot, ki jo je uporabljal tudi Martin Krpan, ko je na svoji kobilici tihotapil sol.

V slabi uri smo bili na dnu doline ob nekdanji meji v vasici Botač. Zapornica še vedno stojijo in spominjajo na nekdanje čase. Še pred nekaj leti je bila vas skoraj izumrla, zdaj pa obnovljene hiše kažejo, da se življenje vanjo vrača. Tu se tudi stekata potok Grižnica,

ob njem smo se spuščali v dolino, in Glinščica, ki je nekoliko severneje ustvarila drugi krak doline, ki se začenja v kraju Klanec pri Kozini. Malo pod Botačem pa se Glinščica na prehodu med flišnim in apnenčastim terenom v 40 m visokem slapu spusti v vedno ožjo in vedno bolj slikovito sotesko.

Pot smo nadaljevali po levem bregu Glinščice, levo in desno pa so nas obdajale zanimive skale, čeri, škraplje, melišča, ki spominjajo, kot je že zapisal naš mentor Anton, na alpsko dolino. Več kakor deset kraških jam, ki so jih odkrili v dolini, pa seveda potrjuje, da smo hodili po tržaškem krasu.

Po krajšem vzponu na enega od grebenov, ki obdajajo dolino, smo dosegli Marijino cerkev na Pečeh. Prvo cerkev so tam postavili v 14. stoletju, sedanjo obliko pa je dobila ob koncu 15. stoletja. Najprej je bila to romarska cerkev, ki pa je sčasoma padla v pozabo in propadala. Obnovili so jo šele, ko je postala dolina Glinščice vse bolj obiskan turističn cilj.

Malica in čudoviti razgledi so nas kar nekaj časa zadržali pri cerkvi. Tam je nastala tudi prva skupinska fotografija naše vesele družbe. Naslednje pol ure smo hodili po prijetni poti z rečico na desni in ostanki rimskega akvadukta na levi strani, malo pred koncem doline pri kraju Boljunec pa smo prečkali Glinščico in se zagrizli v

dokaj strmi nasprotni breg. Najprej smo se povzpeli do urejenega razgledišča s čudovitim razgledom, po vsej dolini, od Beke, kjer smo začeli pohod, pa do Trsta. Tam je nastala še druga skupinska fotografija, potem pa smo se povzpeli še do trase nekdanje proge, ki je povezovala Kozino in Trst.

Proga je bila dolga skoraj 20 km, kljub zahtevnosti, saj se je dobesedno zarezala v strmi desni breg doline, so jo dokončali v dobrem letu in pol, promet pa je po njej stekel leta 1887. Leta 1959 so jo ukinili, zdaj pa je po njeni trasi speljala zanimiva sprehajalna in kolesarska pot. Slabo polovico te poti, ki pelje čez 13 mostov, 6 viaduktov in skozi 5 tunelov, smo na povratku prehodili tudi mi.

Dolina Glinščice je svojevrsten biser tržaške pokrajine. Zelo bogato je njeno rastlinstvo in botaniki so odkrili kar nekaj endemičnih rastlin, Glinščica pa je včasih slovela po številnih potočnih rakih. Toda prav to populacijo ogrožajo postrvi, ki so jih naselili v reki, zdaj pa jo skušajo rešiti tako, da bodo postrvi iz reke odstranili. Strme stene doline dajejo domovanje nekaterim zelo redkim vrstam ptic, v zadnjem času pa so te stene poselile tudi divje koze.

Za nami je bil lep, sončen dan, poln vtisov in dobre volje. Spet smo spoznali nov košček naše lepe dežele.

Besedilo: Vida Curk
Fotografije: Veronika Špacapan, Ivo Puhar in Vida Curk

Oznake: dolina Glinščice