Dvorana Mestne knjižnice Grosuplje, 7. februarja 2019
Na predvečer slovenskega kulturnega praznika smo v dvorani Mestne knjižnice Grosuplje poslušali koncert iz ciklusa Barve glasbe in besede. Prireditev so obiskali tudi župan naše občine dr. Peter Verlič, direktor občinske uprave mag. Dušan Hočevar, svetniki Občinskega sveta Občine Grosuplje, redni obiskovalke in obiskovalci naših koncertov in vsi, ki čutijo pripadnost slovenski besedi in slovenski kulturi.
V prazničnem nagovoru se je župan dr. Peter Verlič zahvalil knjižnici, da je organizirala praznično prireditev in ob prepolni dvorani poudaril, da Grosuplje potrebuje novo kulturno dvorano in občinski svet jo bo uvrstil v svoj program.
V nadaljevanju večera pa je kraljevala glasba. Klavirski trio Ars Musica, ki ga sestavljajo Jerneja Grebenšek na klavirju, Mojca Menoni Sikur na violini in Martin Sikur na violončelu, je zaigral Dmitrija Šostakoviča Sedem romanc na poezijo ruskega pesnika Aleksandra Bloka, ki jih je zapela naša odlična mezzosopranistka Nuška Drašček Rojko. Ob njenem petju so se zvrstile vse možne kombinacije teh treh instrumentov: najprej samo violončelo, samo klavir in samo violina, potem pa kombinacije klavirja in violončela, klavirja in violine, violončela in violine, pri sedmi pesmi pa so zaigrali vsi trije instrumenti.

Bralci recitacijske skupine: Katja Bricelj, Ivo Puhar in Franci Zorko pa so ob Šostakovičevem Triu v E-molu, op. 67, brali odlomke iz romanov Draga Jančarja Severni sij ter In ljubezen tudi in poezijo Kajetana Koviča in Georga Gordona Noela Byrona.
Trio št. 2 v e-molu, op. 67, je ruski skladatelj Dmitrij Šostakovič napisal leta 1944. Nastanku dela je botrovala predvsem vojna, trpljenje v koncentracijskih taboriščih, antisemitizem je jasno pokazal z uporabo judovskih tem tudi v zadnjem stavku tega tria. Po lastnih besedah so njegova dela večidel nagrobni spomeniki. Preveč ljudi je umrlo, da bi lahko kdorkoli vedel, kje vse so pokopani. Kje naj jim postavimo nagrobnik? To lahko stori zanje samo glasba. »Voljan bi bil napisati skladbo vsaki izmed žrtev, vendar je to nemogoče, zato posvečam svojo glasbo vsem skupaj,« je zapisal.
Slovesni nagovor ob kulturnem prazniku je napisal knjižničar naše knjižnice in pisatelj Rudi Podržaj.
Dragi prijatelji kulture!
Vrnimo se najprej za hip daleč v preteklost. Vsaj tristo tisoč let daleč. Radovedno si oglejmo naše davne prastarše, prva bitja na planetu, ki so se z vznikom svobodne volje vsaj za silo otresla lepljivega vpliva nagonov in do svojih dejanj vzpostavila razmišljujočo distanco.
Kaj vidimo? Ja, rodila se je kultura. Premišljena dejavnost, zaporedje nameravanih, načrtovanih dejanj, osvobojenih prisilnih ukazov nagonov, ki jih mora žival ubogati takoj, brez vrzeli premisleka. Na neki točki so se naši prastarši zavedli, da se lahko uprejo nagonom. Vrinili so mehurček misli v zgoščen tok dogajanja. Napravili so časovno vrzel, za hip odložili takojšnje uboganje nagona. V praksi je to pomenilo mnogokaj: da so si shranili priročen kamen, prižgali ogenj, pokopali svojega bližnjega, porisali steno votline, spremenili primarni bojni krik v besedo, v sporočilno enoto.
Naši najbližji sorodniki, šimpanzi in bonobi, se ne morejo združevati v številčno neomejena krdela. Zgornja meja je nekje pri sto petdesetih članih, ko se vsi še uspešno prepoznavajo med seboj. In tudi naši predniki so bili omejeni na podobno število, dokler se ni zgodila beseda, sporočilna enota, ki je lahko poimenovala demona ali božanstvo, ki je stalo zunaj praktičnega sveta.
Na žalost do vzpostavitve plemenskega totema ni vedno prišlo po človekoljubni poti. Po mnenju nekaterih antropologov so se plemenska božanstva vzpostavila z ubojem nepomembnega člana skupnosti, nekoga na obrobju, ki so ga obdolžili kot prekletega, kot prinašalca nesreče za skupnost. Nerazčiščene psihične naplavine v množici, živčnost in razburjenje, so se z žrtvovanjem grešnega kozla unesle, izgnani demon pa je postal božanstvo, ki se ga je bilo treba bati in ga častiti, predvsem pa je postal psihična presečna množica, ki je lahko v kultu povezala poljubno število ljudi. Tako so umetniški in verski kulturni artefakti še danes pogosto le identitetni kamni, magični rekviziti, ki nas združujejo ali ločujejo.
Z nastankom besede in govora je naš prednik svojemu bližnjemu lahko sporočal dejstva o svetu, verjetno pa je sočasno spoznal, da se da z besedami tudi zavajati, podajati neresnice. Tako je še danes. Bistri manipulator lahko v privlačni enačbi združi tisoč resnic, vstavi pa le eno neresnico kratkih nog, ki je ob tolikih resnicah zlahka spregledana, in tako estetska enačba obstoji na glavi. In občudovalci se moramo, da bi sliko videli prav, tudi sami postaviti na glavo – in neredko se pozabimo spet postaviti na noge – z nogami v zrak samozavestno hodimo po svetu kot živeči kulturni artefakti, in hote ali nehote sugeriramo nesamozavestnim, naj se nam pridružijo v politični, umetnostni ali verski opredelitvi.
Če so naši prastarši zaživeli kulturo na način, da so vrinili mehurček razmisleka med notranjim očesom in ukazom nagona, ter tako do njega vzpostavili miselno distanco, bi morala biti naloga sodobnega človeka, da vzpostavi distanco tudi do svojih misli in prepričanj, da mednje vrine mehurček čistega zavedanja in doseže zavedajočo se distanco, nepristranskost do samega sebe in sveta. Postati moramo umetniki življenja, kakršni so se v majhnem številu pojavljali skozi ves čas človekovega obstoja, pri nas, denimo, nosilec tega praznika, France Prešeren.
Kulture brez svobodne volje ni, svobodno odločanje pa pogojuje tudi odgovornost. Kultura kot premišljena, zavedajoča se dejavnost, je dostopna vsakemu od nas, od vsakega posameznika pa je odvisno, s kakšnimi nameni in cilji vibrira v skritem ozadju svoje duše.
Dragi prijatelji kulture! Naj ne bodo naše kulturne stvaritve le identitetni kamni, zmoremo veliko več. Recimo skupaj s Prešernom: »Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat’ dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan…« Saj kdor osrečuje drugega, hkrati osreči tudi sebe.
Naše stvaritve naj bodo torej spoštljive daritve, ki nas vse in vsakega posebej dvigujejo h končnemu cilju kulture – v čudenje, v hranljivo soočenje s čudežem našega obstoja.
Recitatorji UTŽO Grosuplje, ki so hkrati tudi člani Mestne knjižnice Grosuplje, so dodali glasbi barve besede. Tretjo Blokovo romanco smo slišali med nastopom mezzosopranistke.
Aleksander Blok: BILI SMO SKUPAJ
Bili smo skupaj, se spominjam …
Noč je valovila, violina je pela …
V tistih dneh si bila – moja,
vsako uro si postajala lepša …

Skozi tihi šum zraka,
skozi skrivnost ženskega nasmeha
so ustnice prosile za poljub,
zvoki violine so se zlivali v srce …

Iz romana Draga Jančarja Severni sij smo izbrali odlomek, ki ob nenavadnem nebesnem pojavu in nenavadnem obnašanju napoveduje vojno katastrofo.

»Smo v letu osemintrideset in mladina ne koraka samo tukaj, to je čas, ko mladi bataljoni vsega sveta ljubijo strumen korak, krepko pesem, napete mišice, jasen glas. Od vzhoda do zahoda korakajo mladi ljudje. Mladina koraka za rdeče, koraka za črne, koraka za nemški, koraka za ruski socializem. Za širjenje narodnega prostora, za obrambo narodnega in življenjskega prostora, maršira in poje zmagovite pesmi. Za kapelnikom, ki bo vse preživel, koraka mladina, ki ne bo preživela. Mesto, v katerem danes koraka, ni nič drugega kot odmev velikega srednjeevropskega prostora, v katerem bobni in odmeva od koračnic, da jih mladi ljudje še v snu ponavljajo in pripevajo godbi na čelu kolone. Spodaj ob Dravi, v meljski klavnici muka živina, ko prihaja čez most z one strani reke in mimo klavnice sprevod z zastavami na čelu, zamuka in čudno zatuli v pozdrav jutranji pesmi, pozdrav pred zakolom. Tako kot biki v Španiji, ki zdaj, krvavi, brez moči, klecajo na sprednja kolena.
In v tem mestu se bodo kmalu paradni koraki zvrtinčili v nor, krvav ples; vsi, ki danes korakajo z različnimi pesmimi in godbami, se bodo prav kmalu zagrabili za goltance. Nemci in Slovenci, komunisti, nacionalsocialisti, klerikalci, nacionalisti, jugoslovenarji, Srbi, Bolgari, Kozaki, delavci in kmetje, športniki in natakarji, sošolci in sodelavci, bratje in sestre, hčerke in matere, očetje in sinovi, drug drugega in vsi počez se bodo držali za goltance in bodo goltno izgovarjali besedila svojih koračnic z razbitimi usti, iztaknjenimi očmi, zlomljenimi lobanjami, preluknjanimi trebuhi, skozi prerezane vratove bodo hropli svoje mlade, svetle, junaške pesmi nedeljskih juter leta osemintrideset.«

Drago Jančar je v romanu In ljubezen tudi, za katerega je prejel Delovo nagrado kresnik, prikazal vojno dogajanje v okupiranem Mariboru. Začne z ljubezensko zgodbo med Sonjo Belak in Tinetom Gorjanom, nadaljuje pa z naraščanjem nasilja v okupiranem Mariboru, pomudi se med uporniki v pohorskih gozdovih, opiše trpljenje v koncentracijskem taborišču na severu Evrope in se dotakne tudi povojnega prevzemanja oblasti. V štirih poglavjih se odvijajo zgodbe ljudi, ki jih je vojno dogajanje potegnilo v vrtinec in jih v tej zgodovinski blodnjavi človeštva srečamo kot nasilnike, žrtve ali oboje hkrati.
Glavna junaka romana si v pismih izmenjujeta verze, ki se ju dotaknejo: verze Mache, Byrona in Gradnika. Recitatorji smo namesto Machove pesmi izbrali prepesnitev Kajetana Koviča in verze Byrona, ki so dali romanu naslov.
Kajetan Kovič: Majska romanca
(Ne zameri, o Macha!)
Bil pozen mrak je, prvi maj,
fant je z dekletom šel čez gaj.

Večerni maj, ljubezni čas,
fant je dekle prijel čez pas.

K ljubezni zval je grlic glas,
k ljubezni zval njen vitki stas.

Tam, kjer dehtel je borov gaj,
sta našla tih, zapuščen kraj.

Bila je noč, že drugi maj,
ko sta molče šla spet nazaj.

George Gordon Noel Byron: Glej, ne pojdeva več v dvoje

Glej, ne pojdeva več v dvoje
blodit v pozni čas noči,
najsi v srcu še toplo je
in še ščip blesti.
Toda meč svoj tok izje
in razum duha utrudi
in utrudi se srce
in ljubezen tudi.
In zato – čeprav lepo je
v noč sanjariti s teboj,
le ne pojdeva več v dvoje
blodit v lunin soj.
Iz romana Draga Jančarja In ljubezen tudi pa smo izbrali odlomek s konca romana, v katerem začutimo, kako močno je vojna zaznamovala ljudi.
»Škatle s pismi, polnimi verzov različnih pesnikov, ki so potovala med Ljubljano in Gradcem, ne bo nikoli odprla. Nobenega pisma mu ne bo napisala. Tudi poezije ne bo več brala. Razen ene same pesmi, ki jo bo našla nekega jesenskega večera v knjigi, ki jo bo brez misli vzela s police v knjigarni na Gosposki ulici, nekdanji Herrengasse.
V časopisu bodo napovedali srečanje s pisateljem, ki je napisal roman o življenju v predvojnem Mariboru. Knjiga se bo imenovala Severni sij in mladi pisatelj naj bi, kot bo zapisano v časopisni novici, v romanu opisoval nenavadni dogodek, ko je nad mestom aprila osemintrideset zažarelo nebo v čudnem nebeškem pojavu, ki je sicer značilen za dežele na severu Evrope. Sonja se bo spominjala tistega žarenja, ni ga videla, a spomnila se bo, da so takrat vsi govorili o njem. To je bil čas, ko sta s Tinetom v kinu gledala znamenito igralko Lil Dagover.
In ko bo v polprazni knjigarni, kjer bo na dogodek čakalo še nekaj obiskovalcev, vzela s police knjigo Byronovih pesmi v slovenskem prevodu in polistala po njej, se ji bodo oči zaustavile ob dveh verzih:

Glej, ne pojdeva več v dvoje
blodit v pozni čas noči …

Sedla bo h klubski mizici in pesem prebrala. Morda ji bodo prvič po tolikih letih otopelosti stopile solze v oči. Morda bo prvič pomislila, da bi mu v Ljubljano, kakor mu je nekoč iz Gradca pošiljala verze, poslala, kar je pravkar prebrala:

Toda meč svoj tok izje
in razum duha utrudi
in utrudi se srce
in ljubezen tudi.

In ljubezen tudi, in ljubezen tudi, bo sivolasi gospe odzvanjalo v glavi, ko bo odhajala iz knjigarne, ne da bi dočakala mladega pisatelja in njegov roman. To bi morala napisati uglednemu profesorju na Tehniški fakulteti v Ljubljani, bo pomislila, geodetu, ki je nekoč govoril, da je ona središče sveta, kako je že rekel?, trigonometrična točka, od koder se meri ves svet. In ljubezen tudi.

To se bo zgodilo veliko pozneje, ko bo z naglimi koraki odhajala skozi večerni drevored, pod nogami se ji bodo kotrljali kostanji, ki vsako jesen padajo z dreves, enega bo pobrala in njegovo gladko in hladno kožo stisnila v dlan. Nobenega pisma ne bo napisala geodetu, nobenega verza več, življenje odhaja in ljubezen tudi.«

Napisala Marija Samec

Fotografirali: Brane Petrovič, Vida Curk in Vera Puhar