5. koncert Barve glasbe in besede 2018/2019

Pusti peti moj’ga slavca

Dvorana Mestne knjižnice Grosuplje, 24. junij 2019

Zadnji koncert letošnjega ciklusa Barve glasbe in besede smo po Prešernu naslovili Pusti peti moj’ga slavca in ga posvetili pesnikom in pesniškemu ustvarjanju. Ker letos slavi okrogel jubilej, 70 let, naš pesnik Ivo Frbežar, smo večer posvetili njemu in njegovemu ustvarjanju.

M.ARS kvartet, ki ga sestavljajo Mojca Menoni Sikur – 1. violina, Nina Pirc – 2. violina, Mateja Ratajc – viola in Martin Sikur – violončelo, je za glasbeni del koncerta izbral glasbo Wolfganga Amadeusa Mozarta: Adagio in fugo v c-molu, KV 546, Divertimento v F-duru, KV 138 in Godalni kvartet v C-duru, KV 465, »Disonančni«.

Največji Mozartov prispevek k literaturi komorne glasbe so njegovi »Haydnovi kvarteti« (KV 387, 421, 428, 458, 464 in 465), ki so nastali iz lastne ustvarjalne nuje in ne po naročilu. Napisal jih je med letoma 1782 in 1785 in jih posvetil Josephu Haydnu.* Mozart se je po lastnih besedah od njega naučil, kako se godalni kvarteti pišejo, in šest kvartetov opisal kot »sad dolgega in mukotrpnega dela«. Prvič so zazveneli v Mozartovem domu na Schülerstrasse na Dunaju. Violini sta igrala Haydn in Karl von Dittersdorf, Mozart je igral violo, violončelo pa Johann Baptist Vanhal. Navzoč je bil tudi Mozartov oče Leopold, ki je kmalu zatem poslal pismo hčerki Nannerl, v katerem pravi, kaj mu je Haydn rekel: »Pred Bogom vam pravim, in kot pošten človek, da je vaš sin največji skladatelj, kar jih poznam, tako osebno kot po slovesu: ima okus in povrhu tudi največje možno poznavanje umetnosti komponiranja.« Med konservativnimi ljubitelji glasbe pa kvarteti niso naleteli na navdušenje. Njihova silna zgoščenost, jedrnatost, tesnobna kromatika in skrajna sodobnost so jih vznemirjale in zmedle. Najbolj nenavaden je Godalni kvartet v C-duru, KV 465, ki je zaradi uvodnega Adagia z nenavadno kromatiko v nedoločeni tonaliteti pridobil vzdevek »disonančni«. Ta introdukcija, ki je še desetletja po nastanku vznemirjala glasbene učenjake tistega časa, je napisana osupljivo moderno za osemnajsto stoletje, o čemer pa je Haydn preprosto dejal: »Če je Mozart tako napisal, je že moral dobro vedeti, zakaj je to storil.«

Divertimento v F-duru, KV 138, je tretji v setu Divertimenov (KV 136, 137 in 138). V nasprotju z »disonančnim« kvartetom je ta skladba izredno lahkotna. To je delo mladega Mozarta iz leta 1772, napisano pod vplivom italijanskega šarma in elegance. Wolfang je namreč med letoma 1769 in 1773 trikrat potoval po Italiji, kjer ga je pot vodila prek Milana do Neaplja.

Leta 1782 je Mozart redno zahajal k baronu Gottfriedu van Swietnu (1733-1803), avstrijskemu diplomatu nizozemskega porekla, prefektu Državne cesarske knjižnice in danes najbolj poznanemu zavetniku nekaterih največjih skladateljev tistega obdobja – Haydna, Mozarta in Beethovna. Swieten je bil velik oboževalec starih mojstrov. V svoji knjižnici je imel bogato zbirko Händlovih in Bachovih del. Mozart je k njemu zahajal redno in tam igral samo njuna dela. V pismu očetu piše: “Vsako nedeljo opoldne grem k baronu van Swietnu in tam se ne igra nič drugega kot Händla in Bacha.” Navdihnjen z deli teh dveh mojstrov je leta 1783 napisal Fugo v c-molu KV 426 za dva klavirja. Leta 1788 jo je predelal v Fugo za godala, ki ji je dodal kratek uvod – Adagio, ki ga Mozart opisuje samo kot kratek adagio za dve violini, violo in bas k fugi, ki jo je napisal dolgo nazaj. Ni znano, zakaj je Mozart napisal to delo, saj zanj ni prejel nobenega naročila. Je pa res, da je leta 1788 napisal tudi zadnje tri simfonije (št. 39 v Es-dur KV 543, št. 40 v g-molu KV 550 in št. 41 v C-duru KV 551), kjer je v Finalu zadnje simfonije »Jupiter« ustvaril svojo največje kontrapunktično stvaritev in prepletel sonatno obliko z umetnostjo fuge.

*Mozartovo posvetilo ob prvi izdaji »Haydnovih« kvartetov:

Mojemu dragemu prijatelju Haydnu:

Očetu, ki se je odločil poslati svoje sinove v véliki svet, se zdi pametno, da jih zaupa v varstvo in vodenje izredno slavnemu možu, še posebej, ker je ta človek po srečnem naključju njegov najboljši prijatelj. Tu je torej, slavni mož in moj najdražji prijatelj, mojih šest sinov. Zares so sad dolgega in mukotrpnega dela, a upanje, ki ga je bodrilo več mojih prijateljev, da bo ta trud, vsaj v majhni meri, poplačan, me hrabri in tolaži, da mi bodo nekega dne ti otroci vir tolažbe. Ti sam, najdražji prijatelj, si med svojim zadnjim kratkim bivanjem v tej prestolnici izrazil zadovoljstvo nad temi deli. To, tvoja potrditev, me spodbuja bolj kot karkoli drugega, in tako jih zaupam v tvojo skrb, in upam, da niso povsem nevredni tvoje naklonjenosti. Daj, sprejmi jih prijazno, in jim bodi oče, vodja in prijatelj! Od tega trenutka naprej ti odstopam vse svoje pravice nad njimi: prosim Te, bodi prizanesljiv do njihovih napak, ki jih je pristransko očetovsko oko morda spregledalo, in jih kljub temu ovij v plašč svoje velikodušnosti, ki jo tako visoko cenijo. Iz dna srca sem, najdražji prijatelj,

Tvoj najiskrenejši prijatelj, W. A. Mozart

Mozartova glasba je navdušila poslušalce, izbrana besedila pa so brali člani Mestne knjižnice Grosuplje in Univerze za tretje življenjsko obdobje Grosuplje: Katja Bricelj, Rozi Fortuna, Kristina Oblak, Ivo Puhar, Marija Samec in Franci Zorko. Pesmi in misli o pesniškem ustvarjanju je dopolnila še uvodna beseda Katje Bricelj, ki je razmišljala o radostih, ki jih doživljajo ustvarjalci, ko beseda najde pravo obliko in pome, in o mukah, ko beseda ne steče.

Pesmi in misli o pesnjenju:

Vladimir Levstik: Verzi

Verzi, kakor šumeče perjanice,

kakor konji z oholimi glavami,

kakor stroj, grmeč po črni železnici,

kakor meč, ki molči v roki zamišljeni,

verzi, verzi …

Verzi, kakor vroči sni trubadurjevi,

kakor nade popotnika v daljnih zemljáh,

kakor utrip krvi ob žarkem poljubu kelihov,

kakor pena težkih ladij na njivah morjá,

verzi, verzi …

Verzi, kakor daritve oltarjev, oblitih s krvjo,

kakor vrisk upora pred vrsto nabitih pušk,

verzi, o bajnih zakladih – pravljice beračeve,

ne pojte smrti in sanj, bodočnost, dejanje zapojte,

verzi, verzi …

Minatti: Moj distih

Besede, bledikave, krhke besede,

brezbarvne kot siv in meglen večer.

V belini luči porogljivo in zlobno

reži se v obraz papir.

V meni pa vre kot v mladikah spomladi.

O, ogenj mi v žilah dehtečih tli.

Ogenj? Nekoč se bo utrnil brez dima,

a pesmi ni!

Jaz pa bi hotel zapeti, o, peti!

Tako pa bom le zatulil v svet,

hripavo kot volk samotar sredi zime,

ko vleče se hosto umret.

Milan Jesih: Grizljal sem svinčnik

Grizljal sem svinčnik ves preljubi dan
in silil se z eno samo vrstico,
kakor da bi z neba vabikal ptico,
naj pride sest mi na odprto dlan,

pa nič; a bežni spanec je doklical,
ko sem sede zakinkal poklapan,
neznane verze mi z obrobja sanj
– Obenem Luč, Lepoto In Resnico –,

da sem samo strmel pobit pobožen,
pred silo, ki je budnost ne pozna,
saj roža je bila v imenu rože,

celo srce v rečenosti srca …
Buden ne vem ne teme ne besed.
(A je, pod zvezdami, je tak sonet.)
TONE PAVČEK je razmišljal o poeziji takole:

Iskal sem odgovor : kaj je poezija? – in ga nisem našel.

Iskal sem odgovor : čemu poezija? – pa ga tudi nisem našel.

Vem le to, da je vsak človek nekje pesnik. Pesnik po svoje, čeprav malokdo poje. Tisto »nekje«, človek in čas in svet pa je morda poezija.

Zase bi želel samo to, da bi pesmi same govorile.

Tone Pavček: Pesem o pesmi

Iz nič se zmeraj začenja,
iz molka in iz jecljanja.
Potem se mukoma vzpenja
kvišku – do razdejanja.

Samo vase toneš vse globje
in razvozlavaš šifre zvokov,
ki vro iz dalje globje
kot z nekih zgubljenih otokov,

dokler se iz teme ne izmota
prava štrena in se navežeš.
Potlej si sredi svojega pota
in potlej morda dosežeš

sen, ki nad poljem leta,
trak mesečine
v deška, davno minula leta
in njihove korenine …

Od tu se pesem začenja
pa najsi shodi ali obupa;
pesem, ki ničesar ne menja,
le utrjuje bilčico upa.

KAJETAN KOVIČ se je zamislil o poeziji:

Zamislil sem se: kaj je poezija.

Lahko se je zamisliti, toda teže je odgovoriti in nemogoče je povedati.

Morda je tudi to odgovor.

Kajetan Kovič: Poeta doctus

V zanosni vnemi prvih učnih ur,

ko za prihodnje pesniške obrede

se je učil pohlevne abecede,

je sklenil, da postal bo trubadur.

Da milostni izvoljenki srca

poklanjal bo ljubezenske sonete,

umetne in obenem doživete,

srečen kot bog na prvi dan sveta.

A z leti spomni ga vsesvetni mraz,

da ni april edini letni čas,

in da naš pravi dom je zunaj raja.

Čeprav ponavlja, tudi ko je star,

in izmodren, da je ljubezen dar,

ve, da je hkrati kraja in izdaja.

CIRIL ZLOBEC je v Pesmi štirih zapisal, kaj je poezija?

Kaj je poezija?

Dvoje strasti: ljubezen in pesem. Obojega sem se že zgodaj, morda prezgodaj zavedel. Kaj je ljubezen? Del odgovora je v mojih poezijah.

In kaj je poezija? Del odgovora je v moji ljubezni. Samo del. Do poslednje skrivnosti poezije ne bom prodrl nikoli, kakor ne bom nikoli doumel poslednje tajne ljubezni.

Ciril Zlobec: Poet

In me obsojate, ker nisem tak kot vi,
ker sem otrok, ki mu v temi,
če pade mu kresnica v dlan,
ves strah skopni,
ker misli, da je dan…

Ste kdaj že šli v poletnem soncu prek poljane,
ko zdi se, da narava spi,
ko travna bilka, hrastov listič se ne zgane,

a topol šelesti?…

Ujel je sapo, ki je ni.

JANEZ MENART se je vprašal, kajmu pomeni poezija?

Poezija je bledi odblesk tistega, kar vsakdo čuti, a ne zna nihče povedati. Tisto neizrazljivo “nekaj” se izlije iz srca, otrdi v črke in se spet omehča v svojo prvobitnost, ko pride skozi oči in možgane v drugo srce. A dveh enakih src ni na svetu. Zato je pesem pogostoma le približno tisto, kar je hotel povedati pesnik, in je pretežno le vzgib za sprostitev in usmerjanje bralčevega notranjega življenja. In to je tista magična moč, ki oživlja pravo poezijo, da ne more zastareti.

Janez Menart: Alegorija

V roki svinčnik, list pred mano.

Luna, zvezde, mrak in mir.

In neslišno, kakor misli,

leze muha čez papir…

Leze, leze čez vrstice,

leno leze preko njih;

kruha išče – kaj jo briga

iz srca napisan stih!

Napovedujemo pa že naslednjo sezono. Vljudno vas vabimo na novi, sedmi cikel glasbeno literarnih večerov BARVE GLASBE IN BESEDE z naslovom OZRI SE V NEBO. Že poznanim glasbenikom se bodo pridružili novi, ki bodo skupaj s člani Mestne knjižnice Grosuplje in Univerze za tretje življenjsko obdobje Grosuplje interpretirali izbrano glasbo in literaturo.

Zapisala Marija Samec in Martin Sikur

Fotografirala Vera Puhar

1 2 ►