Sobota, 5. oktobra 2019
Priznam, ko sem na seznamu pohodov za letošnje šolsko leto prebrala, da se bomo v začetku oktobra podali po Motniški turistični poti, sem morala na spletu preveriti, kje sploh je ta Motnik.
Odkrila sem ga v bližini Vranskega, na začetku Motniške doline, ki se nato proti Kamniku nadaljuje kot Tuhinjska dolina. Kraj je majhen, nekaj več kakor 200 prebivalcev poseljuje dobra dva kvadratna kilometra tega kraja. Le kaj lahko tako majhen kraj ponudi na svoji turistični poti?
Očitno je to zanimalo kar precej pohodnikov. Kar osemnajst se nas je zbralo zjutraj pri Kulturnem domu in odbrzeli smo proti Ljubljani in čez Trojane do Ločice pri Vranskem, kjer smo zavili levo v Motniško dolino in se kmalu znašli na trgu sredi Motnika.
Po jutranji kavi Pri Flegarju, v edini preostali gostilni od nekdaj sedmih v tem kraju, se nam je pridružil domačin, gospod Marjan Semprimožnik, in nas popeljal po svojem majhnem, a, kot smo se prepričali, zelo zanimivem kraju.
Začeli smo na glavnem trgu. Motnik je že leta 1423 dobil trške pravice. Podelil mu jih je nadvojvoda Ernest Železni, zadnji, ki so ga ustoličili po stari karantanski šegi na Gosposvetskem polju in v slovenskem jeziku. Zato je imel Motnik tudi
svojo upravo in sodstvo. Na odmerjanje kazni za manjše prekrške še danes spominja sramotilni steber ali pranger sredi trga. Prvotno je verjetno bil lesen, sedanji kamniti je bil postavljen leta 1793. Nanj so privezali obtoženca, da so ga lahko mimoidoči zmerjali in zasmehovali.
Semanji dan je bila v Motniku nedelja. Na kupčije še danes spominja hišica, ob kateri je bila javna tehtnica za tehtanje živine in drugih tovorov. Danes je v hišici turistična informacijska točka.
Na trgu je še doprsni kip domačina Gašperja Križnika, etnologa in jezikoslovca, ki je v drugi polovici 19. stoletja po Motniku in okolici zbiral slovstveno dediščino.
Ogledali smo si še lepo litoželezno šterno, potem pa smo se odpravili proti drugi pomembni znamenitosti Motnika, proti Vrbančevemu kozolcu, ki je razglašen za spomenik državnega pomena. Gre za toplar, ki ga na pročelju
krasi čudovita polovična rozera, podobna razprtemu pavjemu repu. V notranjosti pa je sedanji lastnik Andrej Kološa, ki je kozolec tudi temeljito obnovil, zbral bogato zbirko
kmečkega orodja in drugih predmetov, ki pripovedujejo o načinu življenja na podeželju pred stoletjem ali še več. Mnogi iz naše sicer radožive, pa vendarle ne najbolj mlade skupine se še dobro
spomnimo teh predmetov, ki so nam bili včasih vsakdanji, naši vnuki pa jim ne vedo ne imena niti, za kaj se uporabljajo. Zato je bila misel na to, da nekdo to dediščino zbira in skrbno varuje, prav tolažilna.
Vrnili smo se v vas in se odpravili v obnovljen krajevni dom, da si ogledamo muzejček pritlikavega nosoroga. Nosorog v Motniku? Prav smo slišali. V okolici Motnika so namreč skoraj
100 let kopali rjavi premog. Leta 1910 so v enem od rovov našli kosti, ki so jih strokovnjaki prepoznali kot ostanke pritlikavega nosoroga. V muzejčku si danes lahko ogledamo maketo nosoroga in preberemo nekaj več o tej živali, ki je živela pred 25 milijoni let.
Kažipoti s polžkom so nas nato usmerili proti griču, na katerem nad vasjo dominirata dve cerkvi. Večja je farna cerkev svetega Jurija, manjša, ki je bila najprej grajska
kapela, pa je posvečena sveti Magdaleni. Malo nad cerkvama, ki si ju, na žalost, nismo mogli ogledati, pa so ostanki nekoč mogočnega motniškega gradu. Nanj spominja le še nekaj zidov, ponudil pa se nam je čudovit razgled na Motnik, njegovo okolico in dolino, ki se razteza za njim vse tja do Kamnika.
Skozi vas teče potok Motnišnica in po njegovi motni vodi naj bi kraj dobil ime, ob njem ter njegovem pritoku Belščici pa je bilo nekoč kar 8 mlinov in 4 žage.
Sicer pa je Motnik svoj največji razcvet doživel v času od 15. do 18. stoletja, ko je skozenj in po Tuhinjski dolini potekala glavna pot med Štajersko in Kranjsko. Preko Trojan so jo speljali šele okrog leta 1720. Takrat se je v Motniku razvilo tovorništvo, furmanstvo, prepregarstvo in vrste obrti, ki so bile povezane s tovorništvom. Še posebno močan je bil ceh usnjarjev in nekaj te usnjarske tradicije v kraju živi še danes.
Z grajskega griča smo se odpravili proti nekdanjim rudnikom premoga. Zdaj so zasuti, nanje spominjajo le še obokani vhodi.
Smerne table s polžem so nas nato usmerile nad trgom čez travnike, kjer smo se prepričali, da je danes v Motniku tudi kmetijstvo močno. Šli smo tudi mimo nekdanjih mlinov, ki pa danes meljejo le še spomine na stare čase.
In zakaj polž na smernih tablah? Razlag je več. Po eni naj bi nekoč v kraju zelo močan usnjarski ceh nove člane sprejemal z napitnico iz lupine morskega polža, bolj zanimiva pa je ta, da so
Motničani nekoč kupili polža, ga priklenili na pranger in tako dobro hranili, da je zrasel v orjaka, se odtrga, med begom posnel vogal neke hiše in odbrzel proti Celju. Ujeli in zaklali so ga šele v Teharjah. Kdor ne verjame v hitrega polža, pa bo morda verjel, da so velikana zaklali kar v Motniku, kri pa je brizgnila tako daleč, da je še danes zvonik v Ločici na zahodni strani rdeč.
Svoj skoraj 6 km dolg sprehod po Motniški turistični poti smo zaključili v gostilni ob odlični obari in domačih pečenicah.
In zdaj vemo – kraj je lahko zelo zanimiv, četudi je majhen, če se le domačini skupaj potrudijo in te svoje znamenitosti in lepote pokažejo na zanimiv in prijazen način.
Besedlo: Vida Curk
Fotografije: Ivo Puhar, Tone Rajh in Vida Curk
Oznake: Motnik