V Mestni knjižnici Grosuplje je UTŽO organizirala prireditev, na kateri smo predstavili dve knjigi in hkrati zaključili 18. študijsko leto.
Andreja Smolič je pozdravila navzoče in podala poročilo o delu UTŽO v teh dveh letih mnogih zapor zaradi pandemije:
»Težki časi so bili zadnje dve leti za večino od nas, za UTŽO še posebej: druženja omejena, aktivnosti – nekatere možne, nekatere pa ne. A želja po ustvarjanju, po učenju, odkrivanju novega seveda ni zamrla.
Likovna skupina se je razdelila, a ustvarjali so naprej in na ogled je razstava v dvorani in tudi spodaj v galeriji. Fotografi so bili zelo dejavni.
Oddelek umetnostne zgodovine je organiziral izjemno veliko strokovnih ekskurzij in ogledov razstav, ker se je to dalo.
Pohodniki in nordijska hoja – no, hodilo se je … tudi v hribe.
Nekatere skupine tujih jezikov so pridno delovale, študij po spletu pa se je obnesel v manjši meri.
Tako letošnje leto počasi zaključujemo – recimo, da smo preživeli, se reorganizirali, da bomo lahko jeseni začeli z novo energijo.
A kot sem že omenila, ustvarjalo se je tudi individualno, doma in današnji dan ponuja čudovit vpogled v del likovne, fotografske in literarne produkcije tega leta. Na UTŽO spodbujamo literarno ustvarjanje med člani, jim posredujemo literarne razpise in jim pomagamo pri iskanju založnikov. Negujemo tradicijo iz katere se učimo in črpamo navdih. Grosuplje je tudi uradno »branju prijazna občina«.
Naj spomnim na nekaj naših izdaj ….Pri nas so izdali svoje knjige: Majda Senčar, Franci Zorko, Katja Bricelj, Pega Kunstelj, Marija Samec, Gabrijela Cedilnik, Edi Zgonc, Škufca Franc in Katica Pavlič Špiranec, če gremo vse nazaj do uspešnice – Naše kapelice, ki je bilo nekajletno delo slušateljev etnologije, umetnostne zgodovine in fotografije.
Tako danes z veseljem predstavljamo dve novi knjigi krajših zgodb. Avtorjev pa je kar veliko in sedijo tule v prvi dveh vrstah.«
Večer je povezoval Franci Zorko, ki je skupaj s Katjo Bricelj napisal tudi vezno besedilo. V uvodnem nagovoru je izpostavil:
»Resnično težki časi so za nami. Časi, ko je bilo naše druženje, če ne že onemogočeno, pa vsaj bistveno oteženo. Toda kot pravi star pregovor: ‘Vsaka stvar je za nekaj dobra.’ Tako je ta zaprtost v nekakšne mehurčke v marsikom vzpodbudila njegovo ustvarjalnost. Da je temu res tako, pričajo čudovite slike ki nas obdajajo in so delo naših slikarjev, kakor tudi razstava v galeriji v pritličju te stavbe, fotografska skupina UTŽO pa razstavlja svoje fotografije na temo Ulična fotografija v preddverju kulturnega doma v Grosupljem.«
Na literarnem področju je izšlo v tem času, v sodelovanju z našo univerzo, kar nekaj knjig. Dve izmed njih smo predstavili v tem večeru. Prva je delo Majde Senčar in nosi naslov Pota. Drugo z naslovom Zgodbe prigode in dogodivščine pa je ustvarilo kar enajst članov naše univerze, in sicer: Katja Bricelj, Majda Senčar, Alojz Župančič, Katica Pavkić Špiranec, Marija Samec, Dora Adamič, Franjo Matjašič, Andreja Smolič, Kristina Šircelj Oblak, Martin Oblak in Ivo Puhar.
Obe knjigi sta tudi zelo lepo oblikovani. Za prvo je naslovnico izdelal pisateljičin sin, slikar Alen Ožbolt, ilustraciji pa vnuka Sara Rajh in Tjaž Ilaš. Drugi pa je vdihnila čarobno atmosfero s svojimi akvareli slikarka Dora Adamič.
Pa si knjigo Majde Senčar z naslovom Pota, ki je izšla koncem preteklega leta poglejmo malo podrobneje. Franci Zorko je o nastajanju knjige povedal: »Izredno sem bil počaščen, da sem bil povabljen k ustvarjanju tega čudovitega literarnega dela. Sodeloval sem pri njenem tehničnem urejanju in pripravi za tisk. Priznam, da me je bilo na začetku kar nekako strah, zavedajoč se, kakšna perfekcionistka je gospa Majda. Toda ves strah in vsi dvomi vase so se razblinili, ko sva sedla za mizo v njeni kuhinji na Brinskem hribu.
Že pri njeni želji naj bo knjiga svetla, sem ugotovil, da imava v mnogočem enake poglede. Tudi sam sem človek svetlobe in tudi sam imam rad, da knjiga zasije, ko odpremo njene strani. Tudi pri vrstnem redu poglavij sva se dokaj hitro uskladila. in od tam naprej sem opravil le potrebna tehnična opravila.«
Majda Senčar začenja svojo knjigo z naslovom POTA s spomini na svojo rano mladost v rodni Štrigovi in nadaljuje s pripovedjo o svojih dijaških in študentskih letih. Nato pa, kot je na zavihku knjige zapisala, sama zagrne zaveso nad leti svoje radosti ter jih prekrije s tančico skrivnosti. Zaveso odgrne šele ob svojem prihodu v Grosuplje, kjer v svoji hišici na Brinskem hribu zaživi novo življenje. Tu pod gozdovi Koščakovega hriba in nad šolo Brinje, kjer je vedno živahno in kjer se vedno sliši otroški živ-žav, ki jo tako neizmerno razveseljuje, preživlja svoje najbolj ustvarjalne dni. Tu nastajajo njena literarna dela kot so Okruški, Pota in druga.
Tu neposredno pod njeno hišo se sreča s svojim zelenim prijateljem imenovanim 3G, ki jo skupaj s prijateljico popelje v Ljubljano v gledališče, na koncerte in še kam. Tudi na prireditve v grosupeljski Mestni knjižnici je rada zahajala. Bila je redna obiskovalka naših literarno glasbenih večerov, vse dokler jo nesreča ni priklenila na posteljo. Toda tudi v najtežjih trenutkih, ki jih je preživela v bolnici, je našla svetle in vesele trenutke, ki jih je tudi popisala v tej knjigi. S hvaležnostjo se spominja osebja v domu Starejših občanov v Grosuplju, kjer je okrevala kar nekaj časa. Vrnila se je v svoj pristan, kot imenuje svoj brinjski hrib, v svojo hišico, kjer jo razveseljujejo njeni vnučki ter cvetje in ptički na vrtu in balkonu. Tu je nastal tudi njen izredno subtilen in nadvse čudovit esej o Ivanu Cankarju.
Majdi Senčar zdravje žal ne dopušča, da bi bila z nami. Toda v svojem delu pošilja svojo neizmerno pozitivno energijo vsem, ki jo poznamo, pa tudi vsem dobrim ljudem tega sveta, in prav je, da ji to pozitivno energijo v obliki dobrih želja vrnemo tudi mi. Katja Bricelj je prebrala odlomek iz knjige POTA:
Bili smo kot ptice selivke. Gnezda še niso zapustili vsi mladiči, ko so se že začeli vračati prvi nazaj. Postalo nam je pretesno. Mati – sem se ozirala, kje bi si spletli večjega. Grosupeljsko Brinje, obkroženo z gozdovi, me je pritegnilo. Gori nad potočkom smo se udomili. Sončni vzhod me je že prvo jutro očaral in začaral. Venomer ga občudujem že ob prvem svitu. Skozi široko razprta okna mojega novega doma mi iz radia z vso močjo poje Maria Callas O mio babbino caro!
Sosedje, teh ne moreš izbirati, so se mi blagohotno približevali. Tipajoči pogledi, bežni pozdravi, prijazna beseda je v novem kraju blagoslov. …
Čisto zares, tudi v tej »koloni«, kot pravi koroni moj najmlajši vnuček Vitja, dobivam dan na dan in ves dan obiske brez mask in z vseh območij. Krilatce, gostače! Spuščajo se k meni na balkon. Plašno, izmenjaje, posamič. Zaupljivo v parčkih. Solo dostojanstveno. Vihravo, korajžno, v jatah … Od jutra do noči me obiskujejo krilatci.
Brez omejitev pa so tudi prijateljski pogovori po etru, zaupljivi, razumevajoči, tolažeči … Prihajajo dragoceni pozdravi po pošti, celo prelepi stihi v pismu. Čakajo me rože pred vrati, knjige iz knjižnice in dela umetnikov naše tretje univerze.

Moji rojenci me le z dovoljenjem obiskujejo pod maskami. Ljubkujejo me brez poljubov, božajo s pogledi.

Kljuko mojih vrat si podajata le moja skrbnika, dobrotnika, ljuba snaha Amadeja in sin Igor. Živimo skupaj. Prisluhneta mojim željam, potrebam in bolečinam. Pomagata.

Le pernatim prijateljem se prepuščam od jutra do noči. Ob mraku jim, od glave do pet zavita v plet, opotekajoča se nasujem hrano, da jih lahko že ob jutranji zarji veselo pozdravljam iz tople postelje, zatočišča mojega ostarelega, razbolelega telesa. Po žilah mi polje veselje, zaigra mi sreča v srcu. Radostna simfonija, nikoli dokončana …

V mislih s ptički poletavam čez polja in gozdove, barja in soteske, na Magdalensko goro in Koščakov hrib, h križanemu na razpelu ob farni cerkvi, v ljubljeno Ljubljano, potem pa daleč, daleč do vrbinja ob Muri, nad lepo dolino, k moji ljubi rodni Štrigovi.

Eno od zgodb Majde Senčar z naslovom BREZ OMEJITEV – DOVOLJENO DRUŽENJE pa najdemo tudi v knjigi ZGODBE, PRIGODE IN DOGODIVŠČINE Zgodba govori o tem, kako so v teh težkih koronskih časih bile prekinjene mnoge vezi med nami. Le ptički so svobodno letali naokrog ter razveseljevali njeno srce ter veselo prepevali v zahvalo, ker jih je hranila in jim tako pomagala preživeti mrzlo zimo.
V knjigi je tudi zanimiv prispevek Alojzija Zupančiča z naslovom Carinik na Kolpi. V skupku kratkih črtic avtor popisuje svoje službovanje na mejnih prehodih v Beli Krajni takoj po slovenski osamosvojitvi. Iz njih veje prepričanje , da meje ne smejo deliti, ampak združevati ljudi. In da dobrososedskih odnosov ne more omejevati in skaliti neka črta na zemljevidu, ki ji pravimo državna meja. Avtor sam nam je prebral odlomek LJUDJE IN BELA KRAJNA
In še nekaj je bilo tam z nami. Govorim o Beli krajini. Ljudje so nam bili neverjetno naklonjeni, in to z obeh strani meje. Prvi pozdrav, ki sem ga dobil v Vinici, je bil »dobro jutro« učencev s hrvaške strani (Pribanci), ki so hodili v šolo v Vinico. Vedno so lepo pozdravili in to v slovenščini. In tudi obratno, tudi naši so bili vedno vljudni; Belokranjci so imeli številne, res prisrčne stike s sosedi; bili so krsti, birme in poroke. Botri, priče, svatje so potovali sem in tja, z obeh strani in ni ga bilo lepšega in bolj obetavnega pogleda kot v ranem jutru na utrujenega botra, kuma, pričo ali svata. Svojevrsten pogled na življenje je bil to, vedno ganljiv; v napol vojnih razmerah še posebno. No in še na Beti ne smem pozabiti; Beti ni bila deklica, ampak belokranjska tovarna, brez katere v Beli krajni tedaj ni bilo nobene stvari. Obrate je imela v vseh večjih belokranjskih krajih in na Hrvaškem. Beti je bila belokranjska dobra vila; dokler sem bil tam, je bila še pri najboljših močeh in živela ni samo v poslih, ampak tudi v ljudeh. Beti je bila utrip belokranjskega življenja. In še to bi omenil: kdor spozna Belokranjce, spozna tudi njihove zidanice. Večkrat pa sem se vprašal, kako to, da ti ljudje nikoli ne jamrajo, pa čeprav imajo mnogo slabšo zemljo kot marsikje drugje po Sloveniji.
Marija Samec nas v svoji pripovedi popelje v leta svojega otroštva ter opiše svojega očeta kot ponosnega uslužbenca takratnih državnih železnic, svojo mamo pa kot skrbno in ljubečo mater, ženo in gospodinjo, ki je morala, kot skoraj vse ženske takrat pa marsikje tudi danes, podpirati najmanj tri vogale svoje hiše. Hkrati pa nazorno pokaže, kako pomembna je bila in je še danes točnost in to vrlino je želel oče prenesti tudi na ostale člane družine.
Franjo Matjašič pa v črtici podoživlja lepe urice, med katerimi se je družil s svojimi vrstniki, kar je še en dokaz, da vloga in pomen Univerze za tretje življenjsko obdobje ni samo izobraževanje, ampak predvsem druženje s sovrstniki, ki imajo enake interese. V avtorjevem primeru željo po učenju ruskega jezika.
Prispevek Rijeko moja; ukrasih te biserom čežnje (Reka moja krasim te z biseri hrepenenja) je v svojem materinem jeziku napisala prijateljica naše univerze Katica Pavkič Špiranec. Avtorica izredno poetično opisuje svojo razpetost med zasanjano in ravno Slavonijo in razigrano in razgibano Slovenijo obe pa povezuje reka Sava. Primerja jo z življenjem, ki teče, traja, jemlje in daje. Na koncu pa izrazi hvaležnost svoji Slavoniji, ki jo je rodila, in Sloveniji, ki jo je kot mati privila na svoje prsi.
Da je pripoved zvenela kar najlepše, je delček prebrala kar avtorica sama.
Znala si da neću moći izabrati zato si i pustila u meni klicu ljubavi što se u Sloveniji plodom oplodi i korijenjem me za nju priveza. Osjetih da je početak tvoga postao kraj moga puta. Shvatih da više nećemo često drugovati ali da će ono što nam je splelo prste ostati.
Upletoh u kose mladog korijenja vlagu tvojih vrba, sijaj tvoje raskošne haljine pozlaćene suncem, miris glogovog cvijeta i šum pčelinjih krila.
Obukoh ih sve u mekane lanene košulje što mirišu na slavonsku zemlju i obuh u obuću sačinjenu od tvrde volje i poletne čežnje da mogu troglavom junaku u pohode. Udahnuh im ljubav za obe moje ljubavi, za obe zemlje kroz koje žuriš i kojima uspavanku pjevaš. Zakleh ih da poštuju obadvije i kada pružaju ruku onoj što je bliže tada po tebi pozdravljaju i drugu koja je, iako daleko, srcu jednako blizu. Savjetovah im da se uvijek drže tebe Savo, vjerna moja drugo, jer ti si kao i vrijeme. Tečeš i traješ, uzimaš i daješ.
Uzimajući i dajući i mene si naučila voljeti njih obadvije. Slavoniju koja me odnjiha i Sloveniju što me kao majka privi na grudi. A od jedne do druge ti si razapela krila svoje ljubavi. Šumeći ustrajno satkala si čvrste niti koje vežu mene i moje drage sa početkom ljepote i tajnom postojanja. Tu tajnu mi ti mudrice moja, tekući istinu, otkri. Opet nam se spletoše prsti u splet koji će trajati dok je moga korijenja i tvojih srebrenih virova u kojima čuvaš bogatstvo našeg drugovanja.
Dva izjemna glasbenika Mojca Menoni Sikur na violino in Martin Sikur na violončelu sta zaigrala dve skladbi: italijanskega skladatelja Tomasa Antonija Vitalija Chaconne in srednjeveškega skladatelja Johna Dowlanda Lachrimae, vmes pa smo se skupaj s Katjo Bricelj sprehodili skozi njene spomine in njen prelep cvetoči vrt, ki ga popisuje v svojem delu VRT V SLIKAH. Med dehteče cvetove in njihove čudovite slike pa nas je avtorica popeljala kar sama.
»Bi mi uredila te vrtnice, pa dodaj malo sivke. Tole rdečo barvo bom težko dobil, je čisto posebna,« je dejal.
Pripomnila je: »Saj pravzaprav ni rdeča, bolj rožnata je.«
»Ne, rdeča.«
Odnesel je šopek v atelje, ga postavil pred slikarskim stojalom na mizico, ga še malo preuredil in se lotil slikanja. »Dokler je svetloba, hočem mir. Nič me klicat za kosilo.«
No prav, pa mir. Bo pa medtem sama kaj postorila. Lahko bi pokosila travo. Ne, ropot električne kosilnice bi ga jezil. Ker je že v vrtu, še malo populi plevel, odreže kaj, kar mora stran, in nabere solato, ki je v juliju že naredila velike glave. Iz zgornjega nadstropja se zaslišita nežna saksofon in trobenta, Stan Goetz in Chet Baker, My Funny Valentine. Ampak to spada pod mir.
Vrtnic je že kar nekaj na stenah po hiši, različnih, a saj jih je tudi na vrtu veliko, več vrst. Pa seveda sončnice. Zakaj vsi slikarji mislijo, da morajo naslikati sončnice? Ker jih je slikal Van Gogh?
Kakšen dan ali dva nič ne pogleda v atelje, čaka, da bo slika toliko gotova, da jo bo presenetila. In vedno jo.
Spominja se, ko je slikal perunike. Le kako bo to izgledalo na platnu? Ampak, uau, nič vaze, nič ozadja, samo zelenilo suličastih listov in modrina perunik.
Septembra se vrt odene v bogate barve drobnih aster, robustnih cinij, bogatih dalij, frfotajočih anemon … Vse to razkošje je ujeto na njegovih slikah. Na stenah se, prav nič skromno, vrivajo med pejsaže, mestne vedute, motive planin, rek in morja in zahtevajo zase vso pozornost.
Tri leta že vrt izgublja živost. Sama ga težko vzdržuje, pa tudi preveč pogreša rituale, ko sta čakala, da se spomladi prikažejo prvi krokusi in hijacinte in zažarijo narcise, šopi narcis v zeleni travi.
»Tulipanov pa nisi naslikal,« mu pravi.
»Naslikaj jih ti. Saj si tudi gladiole ti naslikala in so lepe. Jaz sem jim dodal samo malo globine in vazo in ozadje sem ti popravil.«
»In še to zato, da ne bi popravljal in pokvaril svojih starih slik,« mu odgovori.
Ampak vsega tega ni več. Vse se je končalo pri vazi in ozadju gladiol.
Morda vrta nekoč ne bo več. Ali pa bo. In se bodo že v zimi pojavili prvi telohi in resa. To cvetje je oboževala, a ga dolgo ni hotel slikati. »Teloh je bel in bela ni nobena barva,« je rekel. Toda neko zimo ga je tudi teloh navdušil in so nastale čudovite manjše slike, polne nežnih barv. In kristalna skleda, polna sivke. Koliko dela mu je dala!
Veselila sta se prvih cvetočih vej forzicije, japonske kutine in nato velikih vijoličastih cvetov magnolije.
Morda vrta nekoč ne bo več ali pa bo drugačen. Moderen. Toda v zemlji so skrite korenine, gomolji, čebulice … Pride zima, vrt je prazen, spi pod snežno odejo. Vendar narava gre svojo pot in marca, ko je sonce že dovolj močno, da spodbudi življenje pod zemljo, spet vzklijejo in zrastejo vse čudovite rastline.
Vsako leto sta z vznemirjenjem pričakovala potonike. Veselila sta se okroglih glavic v zelenem listju, saj so napovedovale razkošne, velike cvetove, ki so omamno dišali. Bele, nežno roza in rubinasto rdeče potonike mu niso dale miru. Z zamahom jih je slikal preko celega platna. Kupil ji je parfum z vonjem potonik. L’Ocsitaine. Prazna steklenička še vedno stoji na polici v kopalnici.
Vrt se tudi to leto napravlja iz jeseni v zimo. Še buhtijo dalije, ki so čisto posebne rdeče barve, ali pa morda temno rožnate, še so šopi drobnocvetnih aster, hermelika se iz roza spreminja v rjavo, na vrtnicah so še zadnji popki in cvetovi.
Ko bo pritisnil mraz in bo v hiši toplo, se bo sprehajala po svojem vrtu.
»Se spomniš, zakaj sem tej sliki dal naslov Veselje?« ga zasliši ob sebi, ko stoji pred sliko s potonikami.
»Seveda se spomnim,« zašepeta.
Seveda se spomnim. Vsega se spomnim.
Dora Adamič, znana predvsem kot slikarka in podpredsednica naše univerze, se spominja svojih zgodnjih otroških let ob koncu 2. svetovne vojne. Najbolj ji je ostalo v spominu bombardiranje radijskega oddajnika v Domžalah. Takih spominov seveda ne želimo nikomur, pa čeprav so podobne dogodke doživljali Domžalčani tudi leta 1991.
Češnje lepe sočne, rdeče in bleščeče se v pomladanskem soncu, le kdo ne bi posegel po njih, pa čeprav se je v njih že naselil drobni črviček. Tudi mala Andrejka, danes pa Andreja Smolič, med drugim tudi predsednica naše Univerze za tretje življenjsko obdobje, se je takrat rada posladkala z njimi, kot pripoveduje v svojem prispevku, ter nas hkrati spomni, da Grosupeljčani že lahko uživamo v čudovito cvetočem drevoredu japonskih češenj, ki so nam ga v spomin na olimpijske igre v Tokiu in našega olimpionika Mira Cerarja poklonili prijatelji iz dežele vzhajajočega sonca.
Kristina Šircelj Oblak v svoji kratki zgodbici opisuje, kako so v času njene rane mladosti potekale poti iz šole. Marsikdaj po ovinkih in z mnogimi peripetijami, ki pa so na koncu ostale le kot lepi spomini. V svoji drugi zgodbi nam opiše tudi svoje srečanje s pranečakom pesnika Simona Jenka na Ratitovcu.
Pot iz šole je bila zelo raznolika. Dober primer je manjša mlaka, imenovana B’č – približno 4-krat dva metra, globine malo več kot pol metra, bila je nasproti Novakove hiše v Račni. V spominu imam, da smo namakali v to kalno vodo, bolj mlako, dežnike. Ta mlaka se je napajala iz obcestnega jarka, imela je pa tudi svoj mali izvirček, ki je ob dežju ojačal svoj doprinos. Ko si dvignil razpet dežnik, poln vode, je ohišje popustilo in domov si nesel okvarjen ali celo povsem uničen dežnik. V ta B’č smo metali kamenje, da je bil marsikdo umazan, ko ga je iznenada polila voda. Je pa povedala Tumčeva Fani, da je njen brat Lojz predlagal, da se pomerijo, kdo vrže šolsko torbo najdlje čez to vodo. Takoj se je izprsila Fani in zabrisala svojo šolsko aktovko kot prva. Zadela je sredino vode in potem so bile doma hude urice in tepež. Seveda se je pa zgodilo tudi kaj hujšega. Ob drsanju čez vsako ped ledu, ki smo ga našli na poti, se je zgodilo, da je bil led pretanek in je nadebudni drsalec zdrsnil v apneno jamo, kar bi bila verjetno katastrofa, a k sreči ne čez glavo. V Mali Račni so se otroci igrali ob potoku Šica, kjer se je običajno pralo, in je tam bil položen kamen z malo naklona, da so perice iz okolice s stepanjem odstranjevale lug in umazanijo iz perila. Stopali so po kamnih in zgodilo se je, da je Jeričeva Slavka utonila. Ne ve se, kako je otrok zdrknil v vodo, vendar je.
Martin Oblak, velik ljubitelj slovenskih gora, pa v svoji zgodbi opisuje, kako sta s svojo soprogo na enem od takšnih potepov po gorah, veseleč se, da sta odkrila skupino gamsov, ter v želji, da se jim čim bolj približata, plazeč se skozi ruševje na koncu ugotovila, da gre le za čredo koz, ki so se pasle tam okoli.
Knjiga pa se konča z zgodbico Iva Puharja, ki pripoveduje o tem, kako rad je imel živali že v otroštvu. Saj je vsakomur verjetno jasno, če hočeš biti veterinar, kot je to Ivo, moraš najprej imeti živali rad.
V tej ljubezni do živali pa se lahko zgodi tudi kaj neprijetnega, tako kot Ivu, ki ga je ob tem, ko je mislil, da rešuje mlado muco, ugriznila podgana. Kaj hočemo, dobrota je včasih tudi sirota.
Pa se za konec podajmo še v Ivovo otroštvo in pobliže spoznajmo njegovo ljubezen do živali.
Na drugi strani hleva so bili privezani telički. Še ne desetletni fantič sem ugotovil, da so zaradi svoje višine veliko bolj primerni za božanje kot krave. Privezani so bili z daljšimi verižicami kot krave. Mlajši brat me je le opazoval bolj od daleč, saj mu za živali ni bilo toliko kot meni. Med božanjem in trepljanjem teličkov je eden izmed njih poskočil in se zavrtel okoli mene. Njegova veriga se mi je ovila okoli nog in me spodnesla. Naenkrat sem se znašel pod teleti. Vsa teleta so začela poskakovati. Sploh se ne spomnim, ali me je kateri pohodil, spomnim se pa, da sem ležal v gnoju z verigo ovitimi nogami in si zakrival obraz. Vstati nisem mogel. Brat je k sreči hitro stekel v hišo, kjer so se pomenkovali starša in sorodniki. Stekla je prava reševalna akcija. Gospodar se je lotil osvobajanja verige z mojih nog in odmaknil teličke, očka pa me izvlekel iz blata. Seveda je temu sledila obvezna starševska pridiga, slačenje in pranje perila. Še dobro, da so imeli pri hiši otroke, da so mi posodili svojo obleko, medtem ko se je moja sušila. Domov smo se odpravili bolj zgodaj. Nič nisem ugovarjal staršema, ko sta mi nataknila še ne prav suhe hlače in srajco. Do doma se bo že posušilo, je kar malo jezno dejal oče.
Tako smo predstavili vse avtorje in njihove zgodbe. Zahvalili smo se vsem sodelujočim v programu, še posebej godalnemu duetu Mojci Menoni Sikur in Martinu Sikurju za čudovite glasbene užitke, ki sta nam jih ponudila. Hvala tudi vsem za udeležbo na tem srečanju in za sodelovanje v delu univerze ter nasvidenje jeseni v študijskem letu 2022/2023.

Vezno besedilo sta pripravila Marija Samec in Franci Zorko.

Video posnetek z dogodka, katerega le posnel g. Petrovič ml.,  si lahko ogledate tukaj!

Foto: Vera Puhar