25. 11. 2023

Do sredine novembra je bilo vreme bolj mokro, in ni bilo primerno za pohode. Vmes  je kazalo na 
tridnevno lepše vreme, celo sonce bi naj sijalo.
Tako smo v ponedeljek 13.11.2023 zjutraj sedli na avtobus in se odpeljali do Podroteje, naselje malo
pred Idrijo.
V meglenem jutru smo se zagrizli v strmino, nobenih razgledov ni bilo, samo megla. Po eni uri se je
začelo svitati, skozi meglo je prodrlo sonce. Prišli smo na planoto do prve kmetije na Jeličnem vrhu.
Gospodar je bil na dvorišču, razveselil se je nas, pohodnikov. Povedal je, da se vozi 30 km daleč na
delo v Ajdovščino, kjer opravlja poklic peka. Doma se ukvarja z rejo goveda. Naredil se je lep sončen
dan, pot smo nadaljevali po planoti med zelenimi travniki,. Še zmeraj nas je pot vodila navkreber. V
zaselku Tabor smo zgrešili pot.  Domačinko smo povprašali za pot in  prijazno nam je
razložila smer proti vasi Gore. Gore so starodavna vas na višini 800 m.  Je gručasta vas, na najvišji
točki prevladuje cerkev sv. Magdalene. Po ogledu vasi smo se napotili naprej proti Razpotju, kjer je bilo
naše prenočišče. Napredovali smo po zeleni, razgibani, pokrajini .  V okolici vasi prevladujejo hruške
vrste tepke, med sadeži so bile tudi medene hruške, nekaj smo si jih nabrali za malico. Pohajajoč
naprej smo se znašli pred večjim hribom, odločili smo se in se povzpeli na vrh hriba. Hrib se imenuje
Mrutni Vrh, na vrhu je spomenik neznanim borcem, trigonometrična točka, ki so jo postavili Italijani
v času vladanja na Primorskem. Za nas, pohodnike, so domačini postavili veliko novo mizo in klopi
okrog, zraven je tudi šnopsomat, vendar je bil zaklenjen. Pomagali smo si z mojim ruševcem.
Okrepčani in dobre volje smo nadaljevali pot. Skozi gozd in po blatnih gozdnih poteh smo še pred
mrakom prišli do gostilne Fortuna,kjer smo prenočili. Izkoristil sem še malo dnevne svetlobe in si
ogledal pot , kamor bomo potovali naslednji dan.
V torek 14.11.2023 nas je pričakalo megleno, neprijazno, jutro. Spomnil sem se, da je bilo slabo
vreme napovedano šele za sredo. V rahlem vzponu smo se približali vasi Pečnik, tu smo zavili levo ter
napredovali pod vznožjem gore z imenom Gradišče,  998 m. Tu se je megla zgostila, vidljivost se je
zmanjšala na 2 metra, pot smo zgubili. Nismo vedeli kje smo, naleteli smo na asfaltno pot , krenili
smo po poti in dospeli do kmetije. Štiri zgradbe so bile odprte nikjer pa ni bilo nobenega človeka, da
bi nam pojasnil naš položaj. Šli smo v nasprotno smer, spet smo naleteli na kmetijo. Odprla nam je
gospodinja ter nam pojasnila kje naj gremo, da bomo prišli v vas Jazne, kjer je bilo naše naslednje
prenočišče. Napotila nas je na italijansko cesto, ki so jo Italijani zgradili med vojnama.

Cesta je speljana paralelno z nekdanjo mejo, ki je potekala od Porezna preko Bevkovega Vrha na Sivko in
naprej. V megli smo torej počasi napredovali proti Jaznam, cesta se vije po gozdu. Proti poldnevu se
je megla začela umikati in videli smo i globoko dolino, cesta se nikakor ni hotela spustiti v dolino.
Končno se je megla umaknila in pred seboj smo zagledali hiše. Prispeli smo v Gorenje Jazne. Vas ždi
na strmini na višini 700 m. Ogledali smo si starodavno vas in se zapletli v pogovor z domačinom.
Razložil nam je nekaj zanimivosti o vasi in o sebi. Povedal je, da je delal v rudniku živega srebra v Idriji, 
ter nas povabil v svoj dom, kjer ima mali rudarski muzej. Na policah ima polno rudarskih pripomočkov
za delo v jami: karbidovke, luči za razsvetljavo, čelade, torbe, rudarske obleke … pokazal nam je kepo
rude živega srebra, zelo je bila težka. Pojasnil nam je, da je ruda živega srebra desetkrat težja od
železa. Na koncu nas je povabil še v svojo klet ter nam ponudil malo svojega pridelka. Z Ivano sva
poskusila odlično hruškovo žganje, za spomin sva ga nekaj kupila. Delal se je že mrak, ko nam je
Mirko pokazal pot na kmetijo Pri Bašlju ,kjer smo prenočili. Do kmetije smo hodili še pol ure
navkreber nad vasjo. Kmetija se nahaja že na planoti, do nje se vije cesta iz Sovodnja. Kmetijo vodi
mladi kmet, poleg živinoreje tudi oddaja sobe in apartmaje, hiša v kateri so sobe je zgrajena na novo.
Sobe so bile ogrevane tako, da smo se kmalu ogreli in posušili naša oblačila. Malo smo poklepetali in
se pogreznili v sanje.

Sreda 15.11.2023. Današnjega pohoda se veselimo, saj je napovedano lepše vreme.  Danes bomo
zaključili popotovanje po Idrijsko – Cerkljanski planinski poti. Zjutraj je bil še mrak in megla, ko smo
odhajali. Pa ne menda že spet, a bo slabo vreme? Pred odhodom sem poklical mladega gospodarja,
želel sem poizkusiti in kupiti nekaj domačega sira. Z veseljem nam je odrezal rezine za pokušino. Vzel
sem sir pomešan z malimi kosi paprike, je odličnega okusa. Povedal je, da je njegov sir enakovreden
tolminskemu siru, vendar ga pod tem imenom ne sme prodajati. Naloženi s sirom smo se napotili v
dolino. Pot nas je vodila skozi Jazne in naprej po markirani poti samo dol skozi gozd. Slišali smo
žuborenje potoka in nižje dol pot prečka potok, nekaj metrov pot poteka kar po strugi saj drugje ni
prostora za pot. Še zmeraj smo se strmo spuščali navzdol, čeprav smo v dolini zagledali že hiše, je pot
bila še zmeraj strma. Pot se je zravnala šele, ko smo prišli na cesto, ki povezuje Idrijo z Cerknim.
Ustavili smo se na mostu čez Idrijco in se malo sprostili. Čakal nas je hrib na nasprotni strani Idrijce,
široko pobočje Jelenka, ki se imenuje Masore. Masore so naselje osmih osamljenih kmetij. Kmetije so
povezane s cesto po kateri smo mi potovali naprej. Od osmih kmetij so žive samo še štiri, ostale so že
nekaj časa zapuščene. Pri prvi kmetiji smo se pozdravili z mladim gospodarjem, dal nam je napotke
kako naj prečkamo Masore. Z umirjenim tempom smo počasi lezli navkreber, na nasprotni strani
Idrijce se je megla začela umikati. Zagledali smo čudovite prizore, prikazale so se v hrib obešene vasi,
čudovito obsijane s soncem. Da naštejem le najlepše obsijane: Otalež, Plužnje, Lazec. Vmes je še
nekaj zaselkov, v ozadju se je šopiril Bevkov Vrh. Prispeli smo do kmetije, ki smo jo gledali prejšnji dan
z vasi Jazne. Pozdravila sta nas ostarela gospodar in gospodinja. Gospodar je povedal, da je star 82
let, tu gori je bil rojen. Enkrat na teden gresta z ženo navzdol čez Idrijco v Otalež, kjer je njihova fara.
Nadaljevali smo našo pot, kmalu smo prišli do najvišje točke na Masorah do kmetije na planoti , ki
ima nenavadno ime Na Jezeru

Z lastnikom smo malo poklepetali, dal nam je koristne napotke kje naj
nadaljujemo pot. Po lepi kolovozni poti smo se polagoma spuščali v dolino Idrijce. Šli smo mimo dveh zapuščenih kmetij, polagoma smo prilezli v dolino. Čakala nas je še dolga pot do vasi Straža, kjer smo ujeli avtobus za Idrijo. Prijetno utrujeni in polni vtisov smo zadovoljno zaključili Idrijsko – Cerkljansko
planinsko pot. Priporočam!
Zapisal in fotografiral :  Anton Rajh