Lutkovna umetnost je gotovo ena najstarejših oblik človekovega kultiviranega izražanja, saj je bila prvotno vezana na rituale. Prav njena vizualna, zvočna in gibalna stilizacija – dediščina ritualov – danes pripomore k razvidnosti njene vloge, v tem je razumljiva tudi otrokom. Lutkovno umetnost poznajo vse kulture sveta, lutka pa je prispodoba človeka, saj že Platon pravi, da je človek marioneta, katere niti vlečejo bogovi.
Slovensko lutkarstvo nima ravno dolge tradicije. Najstarejša znana oblika so lileki, preproste lutke, kjer na lesen križ lutkar obesi suknjič in klobuk, kot v vseh lutkovnih prizorih pa je jedro konflikt, pretep.
Imamo podatke, da so že ob koncu 19. stoletja igrali z marionetami, med drugim tradicionalnega lutkarskega Fausta. Natančne podatke pa imamo o začetkih lutkovnega gledališča Milana Klemenčiča (1875-1957), ki je 1910 v Šturjah pri Ajdovščini presadil k nam lutkovne junake po italijanskih vzorih. Med svojim študijem pa je spoznal tudi nemški krog lutkovnih ustvarjalcev in presadil k nam za glavnega junaka Gašperčka.
S podporo kulturnikov je leta 1920 ustanovil Slovensko marionetno gledališče prav v hiši, kjer danes domuje Lutkovno gledališče Ljubljana, žal pa je zaradi večnih finančnih težav delovalo le štiri sezone. Amatersko lutkovno gibanje je dobilo velik zamah na številnih sokolskih marionetnih odrih. Ročne lutke pa je kot pomembno obliko družinskega gledališča vpeljal dr. Niko Kuret, oče Pavlihe, slovenskega lutkovnega šaljivca ob koncu tridesetih. V njegovi Pavlihovi druščini, ki je nastopala tudi na radiu v neposrednem prenosu, je igral Jože Pengov (1918-1968), kasneje direktor in režiser prvega poklicnega Mestnega lutkovnega gledališča Ljubljana, ustanovljenega 1948. iz tradicije Partizanskega lutkovnega gledališča iz zadnjih let druge vojne. Tudi nekateri predvojni sokolski amaterski odri so po vojni ponovno oživeli pod novimi nazivi, dva mariborska sta v sedemdesetih na iniciativo Tineta Varla postala jedro poklicnega Lutkovnega gledališča Maribor. Ob dveh poklicnih gledališčih pa so nastajale nove manjše neinstitucionalne lutkovne skupine: Lutkovno gledališče Jože Pengov, gledališča Zapik, Zoom, Fru-fru, Freyer teater, Mini teater in še vrsta drugih, ki pestrijo slovensko lutkovno dogajanje.
Z lutkami sem se srečal najprej doma, pri desetih letih pa smo s sošolci ustanovili svoje lutkovno gledališče. Po tečaju marionetne animacije 1954. me je Jože Pengov povabil k sodelovanju v predstavi Obuti maček. Sodelovanje v poklicnem lutkovnem gledališču in pogovori s Pengovom so pripeljali do prijateljstva, ki je trajalo tudi v času mojega študija na praški Akademiji lepih umetnosti. Pengov je 1964. za uprizoritev Maeterlinckove Sinje ptice povabil k sodelovanju Franceta Miheliča, ki je bil profesor Agate Freyer. In na premieri sva se srečala – najino prvo ustvarjalno sodelovanje pa je bilo ob predstavi Fidl Fadl 1969. v Lutkovnem gledališču Dravlje, ki je ob naslednji premieri Tobija 1970. prevzelo ime po pokojnem Jožetu Pengovu. Tako so naju lutke popeljale na skupno življenjsko in ustvarjalno pot, na kateri sva skupaj ustvarila več kot 40 predstav po lutkovnih gledališčih od Niša do Novega Sada, od Reke in Splita do Osijeka, od Banja Luke preko Sarajeva do Mostarja in ne nazadnje od Maribora do lastnega Freyer teatra v Ljubljani.
Najprej je tu vprašanje KAJ? Sledi KOMU? In ZAKAJ? Potem pa kreativno iskanje odgovora KAKO?,ki je del likovne dramaturgije: s kakšnimi lutkami (ročnimi, namiz-nimi, senčnimi, marionetami …), v kakšnem odnosu do igralca, v kakšnih materialih, barvah, s kakšnim stilnim nadihom. K nekaterim besedilom sva se vračala večkrat na različne načine, eno takih je prav Tobija Zdeněka Floriana, pa Levstikov Martin Krpan. Uprizoriti Shakespearov Vihar z lutkami je bil izziv, za katerega je Agata našla navdih v delih J. A. D. Ingresa, slikarja Napoleona Bonaparta, saj je glavni lik Prospero po značaju tiran. Pri Trnuljčici je našla idejo pri Goyevih kraljevskih portretih. Obema je bil zanimiv izziv uprizoritev dveh slikanic Eugena Ionesca, ki ju je Magdalena Lupi priredila za Lutkovno gledališče na Reki z naslovom Vse o Žaklinah, Agata pa je nadrealistično besedilo nadgradila z asociacijami na likovno umetnost Renea Magrita. Pri uprizoritvi besedila Roberta Waltla Osel nazarenski so bile za inspiracijo freske Vincenta iz Kastva v Beramu v Istri iz leta 1474, besedilo pa je poskušalo izzvati razmišljanje o večni ozkosrčnosti do tujcev. Zanimiva je bila odločitev za interpretacijo groteskne kantate Michaela Ghelderodea Velika skušnjava svetega Antona z interpretacijo glavnega lika po sliki nemškega renesančnega slikarja Grünewalda, ki v kontrapunktu s projekcijami sodobne reklamne ponudbe sporoča gledalcu, kako sploh več ne opazimo sodobne manipulacije medijev.
Da se zamišljena umetnikova risba spremeni v gibljivo lutko pa je potrebno znanje in roka odličnega tehnologa – izdelovalca lutk in občutljive, natančne šivilje, z Agato sva imela pri tem vedno odlične sodelavce, ki sva jim dolžna zahvalo za uspeh predstav.
Za lutkovno umetnost velja, da je pretežno namenjena otrokom. To je njena prednost, da jo znajo tudi otroci sprejeti in razumeti, zato pa ni nič manj zahtevna za ustvarjalce, ki v vsako predstavo želijo vgraditi svoj odnos do sveta na tak način, da bo razumljiv v svojem času in okolju, vsakič na novo posredovati inspiracijo v dediščini preteklih obdobij za čas, v katerem živimo.
Napisal Edi Majaron
