Ideja, da bi si ogledali razstavo Augusta  Rodina v Zagrebu, je dolgo tlela in se celo poletje pojavljala v pogovorih ob kavi in na ulici. V začetku septembra pa je padla odločitev, da gremo v petek, 11. septembra 2015. Po začetnem dokaj množičnem navdušenju se je število skrčilo na tri.
Z zgodnjim jutranjim vlakom sva se dve odpeljali iz Ljubljane, tretja se nama je pridružila v Sevnici. Ob devetih smo prispele v Zagreb in najprej popile kavo na dvorišču arheološkega muzeja, sredi izkopanin iz rimskih časov, ki smo si jih kasneje tudi ogledale. Razstava Rodinovih kipov je bila v Umetniškem paviljonu. Ker smo tja prišle prezgodaj, smo se sprehodile še okoli stavbe in opazile, da pripravljajo oder. Vprašale smo , kaj se bo dogajalo na njem in povedali so nam, da bodo zvečer nastopili Zagrebški solisti. Imele smo dovolj časa in železniška postaja je bila dovolj blizu, da smo šle pogledat, kdaj pozneje zvečer odpelje  vlak v Ljubljano in odločitev je padla. Zvečer bomo poslušale še Zagrebške soliste.
Rodinova razstava je vse tri navdušila. Najprej nas je pozdravil Poljub, kip nežno objetega para, združenega v poljubu. Občudovale smo študije kipa Balzaca od gole podobe do oblečenega v plašč. V desnem  delu paviljona smo si ob malem študijskem kipu ogledale še veliko kopijo Misleca. Za kip Senca je Rodin naredil več  študij posameznih delov glave in telesa, ki jih je nato sestavil v enotno obliko kipa. Zanimiva je bila tudi njegova podoba pekla. Vanj je postavil pretežno ženske.
Mož z zlomljenim nosom je kip, s katerim je zbudil pozornost javnosti in od tedaj dalje je dobival naročila za mnoga velika javna dela, kot je bil impozanten kip, posvečen Calaijskim meščanom. Adam in Eva v nadčloveški velikosti sta nam pokazala sram nad svojo goloto in kes zaradi izgona iz raja. Nikoli dokončana bronasta Vrata pekla, namenjena za Muzej dekorativnih umetnosti, so sestavljena iz več prizorov, iz katerih je potem črpal ideje za svoje najbolj znane kipe. Na vrhu vrat namesto Kristusa sedi njegov Mislec, nad njim so Tri sence, ki kažejo z rokami na napis na vratih, pretresejo nas prizori Ugolina in njegovih otrok iz Dantejeve Božanske komedije,  pa tudi skupina ljubimcev in na drugi strani prizor Minljive ljubezni. Razstavljene so bile tudi njegove slike, fotografije in skice za kipe ter še veliko malih in velikih plastik.  Lepe so podobe obeh žensk, ki sta izrazito zaznamovale njegovo življenje. Večino njegovega življenja je ob njem vztrajala Rose Beuret, tudi tedaj, ko je živel z ljubico kiparko Camille Claudel. Z Rose Buret se je poročil šele tisto leto, ko sta oba v nekajmesečnem razmaku umrla. Vse najpomembnejše postaje njegovega življenja in dela so bile pregledno izpisane na panoju ob vhodu. Tudi vse kipe je spremljala pisna razlaga.
Štiriinsedemdeset umetnin velikega kiparja – prava paša za oči. Nekje sem prebrala, da je bil talent, s katerim je Bog ustvarjal človeka, položen v roke Rodina, tako da ob njegovih kipih nihče ne more ostati ravnodušen.
Po odmoru za kosilo smo se povzpele na Gornji grad, občudovale panoramo mesta in si ogledale Markov trg in cerkev ter vladne palače. Napotile smo se še v Meštrovićev atelje, da si ogledamo še dela Rodinovega učenca. Sprehodile smo se skozi lepo obnovljene razstavne prostore hiše, v kateri je umetnik živel in ustvarjal. Iskale smo podobnosti z Rodinom, začudil nas je pošastni izraz Mojzesovega obraza, lepota njegovih postavnih kmečkih žena in golih lepotic. Zanimivi so Meštrovićevi križi. Pogosti so kipi glasbenikov z instrumenti. Z vseh strani smo si ogledale študijo roke škofa Grgurja, katerega spomenik stoji v Splitu. Nazadnje smo še poklepetale s prijazno biljeterko, ki je povedala, da največ obiskovalcev obeh razstav pride prav iz Slovenije in da so Zagrebčani z obiskom zadovoljni.
Ogledale smo si še cerkve ob poti proti stolnici, ki so bile ta dan začuda odprte. V cerkvi sv. Katarine na Gornjem gradu je bila poroka z orgelsko glasbo. V frančiškanski cerkvi nedaleč od stolnice smo občudovale lepa sodobna vitražna okna. Stolnica s svojo mogočnostjo prevzame vsakega obiskovalca. Obnova zunanjosti gre proti koncu, v odrih je le še zgornji del enega od zvonikov.
Sprehodile smo se po Ilici, si ogledale ubrano kombinacijo novih in starih stavb, mogočen kip Jelačića na konju sredi trga z njegovim imenom in v bližini spomenik v obliki zvezde, ki simbolizira vstop Hrvaške v EU. Privoščile smo si še počitek ob kavici, potem pa smo našle prosto klopico v parku, ravno nasproti odra in nekaj časa še spremljale otroško rajanje. Dočakale smo nastop Zagrebških solistov. Mladi pianist Jan Niković je zablestel v enem od Beethovnovih klavirskih koncertov, ansambel solistov pa je zaigral še nekaj madžarskih plesov, dunajskih valčkov in tangov.
Za zaključek večera so pripravili še 3D projekcijo na fasado Umetniškega paviljona. Ob glasbi so se na steni prikazovali gradbeni elementi, se obračali, prekrivali s fasado, vzorci različnih oblik in barv so poplesavali po steni in okoliških drevesih. Glasba je naraščala, prizori na steni so se menjavali, barvna kulisa je  sledila glasbeni, se spreminjala in prelivala. Projekcija se je končala v mogočnem finalu.
Po končanem koncertu smo se polne vtisov, s čudovito glasbo v ušesih, počasi napotile proti železniški postaji. Vožnja z vlakom je bila prijetna in sproščujoča. Ob klepetu je čas hitro minil.  Dve kiparski razstavi, tri cerkve in zvečer še glasba in 3D projekcija so nam napolnile dušo, da še dolgo nismo mogle pozabiti vseh lepot.

Prispevek pripravila: Marija Samec
Fotografije: Gabrijela Cedilnik

Oznake: ekskurzija, Rodin, Zagreb