Dvorana Mestne knjižnice Grosuplje, 6. marec, 2014, ob 18. uri
Od Praproč do Mountain Viewa

1. del trilogije o Louisu Adamiču

Profesor Jakob Müller je, odkar je bilo jeseni leta 2009 ustanovljeno Kulturno društvo sv. Mihael, postavil na oder Mestne knjižnice Grosuplje nekaj odmevnih projektov. Naj omenim samo recitale zamejskih Slovencev: Černovo poezijo iz Terskih dolin in ustvarjanje porabskih Slovencev, o kočevskih Nemcih, dela domačih avtorjev: Ludveta Potokarja in letos Louisa Adamiča, o katerem je pripravil kar tri večere.

Prvi večer v marcu z naslovom Od Praproč do Mountain Viewa so uresničili Kulturno društvo sv. Mihael, Mestna knjižnica Grosuplje in Zveza kulturnih organizacij Grosuplje.
Obiskovalce je ob vstopu v dvorano pričakala podoba našega rojaka, pisatelja, esejista, prevajalca, novinarja, predavatelja in družbenega kritika Louisa Adamiča, za pravo vzdušje pa je poskrbela skrbno izbrana ameriška glasba tistega časa (1920-1950), ki so jih pele zvezdnice in zvezdniki kot Ella Fitzgerald, Aretha Franklin, Judy Garland in Gene Austin, ter štiri tematsko ilustrativne skladbe, med njim: Otok upanja in solz (o otoku Ellis v newyorškem pristanišču), vojaško-domoljubna Bojna himna Republike ter Ljubičice bijela, zanosna hvalnica Titu. Skupaj z avtorjem recitala profesorjem Jakobom Müllerjem jo je pomagala izbrati muzikologinja dr. Patricia Walsh iz Los Angelesa, ki veliko časa preživi v Sloveniji in dobro govori slovensko.
V recitalnem delu večera, ki so ga ob menjavi tematike ves čas spremljali zanimivi posnetki, ki jih je v računalniškem programu izoblikoval Samer Hussein iz Maribora, in glasba, smo poslušali devet odlomkov iz del Louisa Adamiča: njegov prihod v Ameriko, življenje na njegovi farmi v Milfordu (110 km zahodno od New Yorka), doživljanje ameriške ”džungle”, dva drobca iz Adamičevega zasebnega, intimnega življenja, obisk doma leta 1932 in reportažo o obrednem slavljenju maršala Tita na kongresu, ki se ga je Adamič sam udeležil.Besedila, premišljeno izbrana, da so podpirala osnovno nit sporočila tega prvega večera, so interpretirali: Alenka Adamič, Metka Krejan, Jožica Müller Narat, Janez Pintar, Štefka Zaviršek in povezovalka večera Vera Šparovec.

V drugem delu večera pa je profesor Müller dodal interpretativni komentar Adamičevega življenja in njegovega publicističnega pisanja. Pospremili smo komaj petnajstletnega Lojzeta na pot v Ameriko, njegovo doživljanje ameriške družbe, prve uspehe in obisk v Jugoslaviji. Poseben poudarek je avtor večera namenil Adamičevi dvojni optiki: politično nasilje v predvojni, kraljevski Jugoslaviji je opisoval zelo kritično in odklonilno, politično in gospodarsko nasilje v Jugoslaviji, ki so jo vodili komunisti, pa slavilno – vendar na več, preveč mestih tudi z zelo lucidnimi kritičnimi pomisleki, ki so bili rezultat Adamičevega opazovalnega daru in kritičnega očesa. Zaradi takih opazk so tedaj ljudje leteli najmanj v zapor ali delovna taborišča ali pa so celo izgubili glavo. Voditelji so opazke Adamiču nedvomno zelo zamerili in so pretrgali sodelovanje z njim, zato je knjiga Orel in korenine pri nas mogla iziti šele 19 let po objavi v Ameriki. Louisa Adamiča je “ohladitev” gotovo zelo prizadela. Zaradi svoje velike naklonjenosti komunističnemu režimu pa je imel tudi resne težave v Ameriki, saj je prodaja njegovih knjig zelo upadla, nastale so tudi hude napetosti med njim in ženo. Zaradi spleta vseh teh problemov je po mnenju komentatorja Louis Adamič najverjetneje izgubil vero v vrednost življenja.
Ali je naredil samomor ali ga je ubila katera od služb državne varnosti, ne vemo, našli so ga ustreljenega, s puško v roki, v goreči hiši. Njegova smrt na farmi v Milfordu še vedno ni uradno pojasnjena.
Drugemu nadaljevanju trilogije o Louisu Adamiču bomo prisluhnili v maju.

Napisala Marija Samec

Božič
Sinoči, potem ko sem Stello pospremil domov, sem se sprehajal čez polnoč z močnim napadom domotožja. Božič v Ameriki je drugačen kot božič na Kranjskem. Živo sem se spomnil, kako sem kot deček z mamo in nekaj drugimi ljudmi šel štiri ali pet kilometrov od Blata, moje rojstne vasi, v farno cerkev v Šmarje k polnočnici. Cesta se je vila skozi vas Gatino, čez grič, skozi gozd. Mlad fant, ki je hodil spredaj, je visoko nad glavo držal prižgano baklo. Naše sence so trepetale na snegu. Drevesa v gozdu so stala gola in tiha. Vsi smo bili oblečeni v debela oblačila; ženske so imela na glavi debele šale. Govorili skorajda nismo; suh sneg, lesketajoč se v soju bakle, je škripal pod nogami …

Sinoči, ko sem šel čez Lexington in Madison Avenue v Fories, so me v manj kot eni uri ustavili trije moški. Ali jim lahko pomagam, da bi kaj jedli? Eden je bil mlad, gotovo ne postopač …
Ko sem se okoli dveh po polnoči vračal v svojo sobo, sem prišel do gospoda visoke postave, z visokim klobukom, belo svileno ovratno ruto in sprehajalno palico, ki si je prizadeval pridobiti pozornost brezbrižne rumene mačke, sedeče v izložbi trgovine z živili na Madison Avenue. Rahlo okajen je trkal na šipo, govoreč: »Ej, pridi, mucka, daj no, daj; božič je, hudirja, pridi no«
(Louis Adamič, My America, 105-106)