V decembru se zbere skupina slušateljev književnosti pri UTŽO in se odpravi v adventnem času na ogled enega od slovenskih mest. Potujemo z vlakom. Letos smo izbrale Maribor.
V torek, 20. decembra 2016, je iz Grosupljega odpeljal vlak dvajset čez sedmo uro zjutraj, v Ljubljani smo imele dobrih deset minut časa, da smo ujele pendolino, hitri vlak intercity, in sedle v skoraj prazen vagon. Potovanje z vlakom je manj naporno in zanimivo tudi zato, ker nam ni treba ves čas sedeti v stisnjenem sedežu, ampak se lahko sprehajamo, pogovarjamo. Na vlaku smo prebrale dve šaljivi besedili Toneta Partljiča in pregledale načrt, kaj bomo ta dan počele. Celó predavanje iz fizioterapije smo poslušale in se naklepetale. Vožnja je kar prehitro minila.
Malo pred deseto smo prispele v Maribor. Najprej smo si v parku nasproti postaje ogledale spomenik Borisu Kidriču, ki ga je leta 1963 postavil kipar Stojan Batič. Na poti proti središču mesta smo se ustavile še v frančiškanski cerkvi, si ogledale nastajanje velikih jaslic, razstavo malih jaslic in prisluhnile orglam.
Čas je bil za kavo, ki smo si jo privoščile v Astorii, znani mariborski kavarni, ki je bila znana po ezleku, vogalu, ob katerem so se zbirali mladi in stari, pokazali svojo novo obleko ali se sprehodili s prijatelji, se dogovorili za zmenek. Vogala ob Astorii ni več, saj so ga odrezali, da so naredili nov vhod v kavarno.
V Pokrajinskem muzeju Maribor nas je že čakal kustos, ki nas je popeljal po gradu in nam razkazal bogastvo muzejskih zbirk. Ko je bil Maribor kulturna prestolnica Evrope, so obnovili nekaj novih grajskih prostorov, stare pa še preurejajo. Kar dve uri smo se zadržale v muzeju in poslušale pripovedi o zgodovini Maribora od pradavnine do danes, različnih religijah in močni židovski skupnosti, videle smo nekaj oblačil iz njihove bogate zbirke in zanimivo zadnjo pridobitev – svinčene figurice vojakov in drugih zanimivih likov.
Po ogledu muzeja smo stopile še do bližnjega Trga generala Maistra, kjer stojita tudi kip pisatelja Josipa Jurčiča z Muljave in obeležje, posvečeno uredniku Slovenskega naroda Antonu Tomšiču iz Dednega Dola pri Višnji Gori.
Sprehodile smo se do stolnice in si jo ogledale. Na trgu pred njo smo se ustavile ob Slomškovem kipu, se spoznale s poprsji znanih Mariborčanov pred stavbo univerze, ki tvorijo t. i. »alejo velikanov«: jezikoslovca in slavista Frana Miklošiča, etnologa in slavista Matije Murka, raketnega inženirja Hermana Potočnika – Nordunga in publicista in pedagoga Pavla Turnerja. Ustavile smo se še v Univerzitetni knjižnici Maribor.
Temperatura je bila krepko pod ničlo, zato smo se po ozkih uličicah spustile do Lenta, kjer smo si privoščile kosilo. Nazaj grede smo se ustavile še na glavnem trgu, spoznale mestno hišo, kužno znamenje in cerkev, v kateri je prvič maševal Slomšek, ko se je preselil v Maribor.
Proti železniški postaji smo se vračale skozi največji mariborski park Pri treh ribnikih, se pogrele, spile še kavo v mali kavarnici in se odpeljale proti Ljubljani.
V Ljubljani smo imele slabo uro časa do odhoda vlaka proti Grosupljemu, zato smo se sprehodile še do Tromostovja, si ogledale praznično razsvetljeno mesto, lepo okrašeno smreko Melanijo in se premražene, a zadovoljne vrnile domov.
Zapisala Marija Samec
Fotografirala Slavica Križman