Dvorana Mestne knjižnice Grosuplje, četrtek, 23. februarja 2017
Že tretje leto poteka med Mestno knjižnico Grosuplje, Univerzo za tretje življenjsko obdobje Grosuplje in Osnovno šolo Louisa Adamiča Grosuplje sodelovanje pri promociji branja. Poimenovali smo ga medgeneracijsko branje, saj se srečujemo člani tretje univerze in učenci osnovne šole, v svojih prostorih pa nas prijazno sprejema Mestna knjižnica Grosuplje in nam nudi knjižno gradivo.
Letos so v okviru vseslovenskega projekta »Rastem s knjigo« učenci sedmih razredov prejeli mladinski roman Vinka Möderndorferja Kit na plaži, pa smo ga prebrali še odrasli člani bralnega kluba Beremo ob kmečki peči.
Osrednja junakinja romana je Nika, živahna, radovedna, uspešna najstnica, ki zadnji razred osnovne šole obiskuje v novem kraju, kamor se je preselila njena družina. Med sošolci je priljubljena, vendar se iz njihove družbe vedno izmika, saj obiskuje ure klavirja, jogo, španščino, nemščino, sabljanje. Izhaja iz premožne svetovljanske družine, kjer se »mnogo pogovarjajo, pa si nič ne povedo«. Ves čas čutimo, da Nika nekaj skriva in tudi pisatelju do polovice romana uspeva to skrivnost prikrivati, dokler se ne pojavi Nikin desetletni brat Igor, ki ima downov sindrom. Celo družino je spoznanje, da imajo prizadetega otroka, močno prizadelo. Mama je padla v depresijo in pustila službo, oče, morski biolog, se je zakopal v delo. Nika se boji, da jo bodo sošolci zaradi tega odklanjali, pa se izkaže ravno nasprotno. Sproščeni in neposredni Igor jih osvoji in vnese v njihov svet drugačen pogled na svet.
Ob Niki spoznavamo še druge najstnike, vsak pa ima nek svoj problem, ki ga obremenjuje. Barbka se ne zna pogovarjati z mamo, tudi ostalim pošilja samo SMS sporočila. Nerazumljena in nevidna, saj nihče z njo ne govori, vsi le berejo njena sporočila, poskuša narediti samomor, da bi jo tako morda le opazili. Vsak človek želi biti sprejet v družbi in išče potrditev v kruti hierarhiji, ki vlada v razredu in v družbi.
Kit na plaži je roman o tem, kako težko je živeti z drugačnostjo in kako ta zaznamuje vse okoli sebe, hkrati pa si s svojim toplim razpletom in srečnim koncem prizadeva pokazati, da je le drugačnost tista, ki v nas lahko prebudi najbolj človeško, ki nas povezuje in nenazadnje tudi dela boljše in močnejše ljudi.
Omenjenega četrtka, ob pol dvanajstih, je dvorano knjižnice napolnil najstniški živžav. Na odru so še enkrat povadili prizor, ki so ga povzeli po vsebini romana. Posedli smo v polkrogu, starejši smo se pomešali med mlade. Po pozdravnih besedah smo si najprej ogledali dramski nastop. Deklica sedi žalostna sredi odra. Okoli nje se zberejo sošolci z napisi: ne maram te, zoprna si, grda si … in nanjo kot etikete nalepijo listke s takimi grobimi napisi. Ugotovijo, da je dekle žalostno, da joka. Skušajo jo potolažiti in obrnejo table z napisi. Sedaj beremo drugačne oznake: radi te imamo, lepa si, prijazna si … Dekle se nasmehne in vsem se svet spremeni. Všeč nam je bilo, da je nastopal cel razred. Z izbiro vsebine prizora pa so pokazali, kaj se jih je v tem romanu najbolj dotaknilo. Učence sta spremljali knjižničarka in razredničarka sedmega razreda.
Moderatorka je postavljala vprašanja in učenci, fantje in dekleta, so odgovarjali, aktivno sodelovali pri oblikovanju mnenj o prebranem romanu. Ugotovili smo, da so vsi junaki tega romana vsak po svoje »kiti na plaži«, nasedli v svetu, ki jim ni prijazen. Vsak po svoje se prebijajo skozi zahteve, ki jim jih postavljajo družina, šola in družba. Vsak junak si na svoj način išče mesto v razredu, v skupini, ki se druži po pouku. Čeprav delujejo kot individualisti, na koncu, ko Barbka celo s samomorom poskuša opozoriti nase in na svoj problem, le stopijo skupaj in si pomagajo. Pomembno vlogo tu odigra tudi Igor, ki Barbki dopove, da je življenje lepo.
Po prijetni urici druženja so vse udeležence srečanja učenci še pogostili s sladkimi dobrotami, ki so jih napekli sami ali pa ob pomoči mamic. Kar nekaj časa smo se zadržali še v prijetnem pogovoru in ugotovili, da je branje prijetna in koristna navada. Ob slovesu smo si obljubili, da se še kdaj srečamo ob skupaj prebrani knjigi.
Zapisala: Marija Samec
Fotografiral : Franci Zorko
Oznake: medgeneracijsko branje