4. koncert ciklusa Barve glasbe in besede 2016/2017
Dvorana Mestne knjižnice Grosuplje, 21. marca 2017
Na prvi pomladni dan smo se zbrali na četrtem letošnjem koncertu Barve glasbe in besede. Katja Bricelj, avtorica uvodne besede, je ta lepi letni čas označila z verzi:
Pomlad ni čas,
ki se začne, ko v koledarju piše.
Je čas, ki ga zaznaš,
po vonju v zraku,
ko neko jutro stopiš
ven iz hiše.
Ker se lahko stvari toliko lepše in boljše povedo v pesmi, z nekaj rime in je poezija kar nekako povezana z vznemirljivostjo pomladi, UNESCO ni mogel bolje izbrati datuma – 21. marec je tudi svetovni dan poezije, praznik poezije. In praznik pesnikov.
Vsi narodi in ljudstva jih imajo, v vseh jezikih poetični izraz plemeniti ljudi. Naš pesnik Tone Pavček je zapisal: »Vsak človek je nekje pesnik, pesnik po svoje, čeprav le malokdo poje. Tisto – nekje – človek in čas in svet pa je morda poezija. In še je napisal:
Pojdem na ravno polje,
na ravno polje, kjer žito cvete,
naj mi pod prsti bilke šume,
naj se mi zemlja odpre.
In bom poslušal, kako drhti,
in se bom skril med njene dlani,
da tam pri njej na sredi polja
žalost ne bo me našla.
Za koncert so naši glasbeniki izbrali dva skladatelja, ki jima je bila poezija zelo blizu, Franza Schuberta in Johanessa Brahmsa.
V svojem kratkem življenju 31 let je Schubert uglasbil več kot 600 samospevov, tako pesmi največjih nemških pesnikov, kot tudi manj znanih poetov, ki bi jih zgodovina sicer pozabila. Na tako imenovanih »schubertiadah«, neformalnih družabnih večerih, ki so jih na svojih domovih prirejali Schubertovi prijatelji in oboževalci njegove glasbe, so najprej brali poezijo, nadaljevali pa s poslušanjem glasbe.
Glasba je bila za Franza Schuberta tako naravna kot dihanje. Skladal je skoraj brez premora in ni glasbene zvrsti, v kateri se ne bi preizkusil. Njegova glasba je svet lepote, ki prihaja iz srca in sega v srce.
Takšna je Sonata za arpeggione in klavir v a-molu. Kdo bi danes še poznal arpeggione, ki je bil nekakšna mešanica med violončelom in kitaro, če zanj Schubert ne bi napisal te sonate? Danes jo izvajajo predvsem violončelisti. Skladba je polna nasprotij med radostjo in bolestjo, blaženostjo in obupom, življenjem in smrtnimi slutnjami.
Pesnik Milan Jesih je pesništvo označil za »mladost in modrost človekove misli«. Hafis, perzijski pesnik, pa je razmišljal: »… za pesnike je edino razkošje jezik, jezik, ki vre iz srca. …« In tako poezija že tisočletja združuje nezdružljivo, poimenuje nepoimenljivo, se rojeva iz globin človeškega bitja. Zato je poezija najbolj človeško opravilo, nedolžno in marsikomu nepotrebno, je tisto, brez česar se sicer da živeti, a to je življenje, ki nikdar ne spozna svojega bistva.
Pesniki odražajo svoj čas, a če so dobri, ga hkrati tudi oblikujejo. Na Slovenskem so v času zapovedanega proklamatorstva, revolucionarne in ideološke prisile, ko je bilo treba slaviti le zmago in delo, leta 1953 štirje mladi fantje zapeli o ljubezni, o čudežu, o smislu človekovega bivanja pod brezbrižnim nebom. V knjižici »Pesmi štirih« so Kovič, Zlobec, Menart in Pavček vsak zase rekli: jaz sem pesnik!
Vsi so doživeli privilegij mladosti in modrosti v starejših letih. Ciril Zlobec, edini še živeči, ob svoji 85-letnici spet zapoje hvalnico ljubezni in se primerja z Orfejem, ki oživlja mrtve stvari, rastline in živali, le svoje najdražje bitje, Ljubezen samo – ne more.
Skladatelji pogosto iščejo in razkrijejo svoj najglobji izraz v komornih delih. Komorna glasba je včasih lirična, izraz najintimnejših misli in velikokrat poduhovljena. Nihče izmed velikih nemških skladateljev druge polovice 19. stol. se ni posvečal komorni glasbi toliko kot Johannes Brahms. Tako kot pesnik vse svoje življenje išče idealno pesem, je Brahms v glasbi stremel k popolni skladbi. A leta 1890, ko je bil star 57 let, je dobil občutek, da se je njegova muza izpela, da nima več kaj povedati. Uničil je vse novo zasnovane skladbe in napovedal konec svojega opusa. Vendar se je zgodilo nekaj. Slišal je igrati klarinetista Richarda Muhlfelda in je bil nad njim tako očaran, da je začel tudi sam spet skladati. Nastal je Trio za klavir, klarinet in violončelo v a-molu. Kot v vseh njegovih zadnjih delih je tudi v tej čutiti jesensko zrelost, ki je izraz pogleda v lastno notranjost. Glasba je mirna, mehka, barve so zabrisane, čustva zadržana. In morda je za zadnji stavek tria sam sebi le priznal: »To je tisto, za čemer sem stremel ves čas.«
Recitatorji Katja Bricelj, Rozi Fortuna, Ivo Puhar, Tatjana Rojko in Franci Zorko so sledili rdeči niti večera in izbrali po eno pesem štirih pesnikov iz zbirke Pesmi štirih in dodali še po eno pesem iz njihovih zadnjih zbirk.
Glasbeniki Duo Claripiano, ki ga sestavljata pianistka Tatjana Kaučič in klarinetist Dušan Sodja, in violončelist Martin Sikur so mojstrsko odigrali izbrani skladbi. Redko spregovorimo o tem, koliko vaj je potrebnih, da glasba zazveni tako ubrano. Poleg dela v svojih službah so kar nekaj vikendov in večerov namenili vajam za ta koncert. Tudi zadnji vikend pred nastopom so soboto in nedeljo preživeli ob inštrumentih in vadili. Hvaležni smo jim, da nas razveseljujejo in bogatijo s svojimi večeri glasbe.
Naslednji večer iz ciklusa Barve glasbe in besede z naslovom Zahodno-vzhodni divan bo v besedi posvečen pesnikoma Goetheju in Hafisu, M.ARS kvartet pa bo zaigral Beethovnov Godalni kvartet v e-molu, op. 59/2, »Rasumovsky«, in ljudske pesmi iz arabskega sveta.
Besedilo Katja Bricelj, Marija Samec in Martin Sikur
Fotografirala Betka Simonič
Oznake: barve glasbe in besede, koncert, poezija