Človek se uči celo življenje. Razlika je le v tem, ali se uči in pridobiva znanje zato, da bo v svojem aktivnem delu življenja to znanje uporabljal pri svojem delu in borbi za »vsakdanji kruh«, ali pa to počne zato ker ga določeno področje preprosto zanima. In prav to slednje počnemo vsi, ki si utrjujemo stara in pridobivamo nova znanja na Univerzi za tretje življenjsko obdobje v Grosupljem.
Ljubitelji lepe pisane besede smo se tudi to študijsko leto zbirali v skupini za literarno zgodovino in književnost. V letošnjem študijskem letu smo poslušali nadvse zanimiva predavanja naše mentorice Marije Samec o srednjeveški književnosti. Tako smo spoznali srednjeveške romane (Tristan in Izolda, Kralj Artur in vitezi okrogle mize …), ogledali smo si reprodukcijo posebnega zapisa zgodovinskega dogodka na 70 m dolgem traku, ki prikazuje, kako pride William Osvajalec na angleški prestol – to je bila tapiserija iz Bayeuxa.
Skozi kratke zgodbe, kot so: eksempel, kazus, legenda, nabožna in moralna zgodba, mirakel, facetija, lai, fabliau, smo se seznanjali z življenjem in razmišljanjem srednjeveškega človeka in v njih začutili predhodnike Boccacciovih novel.
Brali in seznanjali smo se z zgodnjo srednjeveško poezijo, krščansko in posvetno. Nekaj več časa smo posvetili trubadurski liriki in zbirki Carmina burana in posebej še slovenskim vitezom pesnikom. Nazadnje smo se lotili še zgodnje srednjeveške dramatike.
Seznanili smo se z zgodovino knjig in knjižnic skozi zgodnji srednji vek, s prepisovalci knjig in samostanskimi pisarskimi šolami, iluminatorji. Pomagali smo si s knjigo Zgodovina knjige skozi čas. Spregovorili smo o nastanku univerz in širjenju znanja.
Srečali smo se s pisateljico in kulturno delavko Katico Pavkić Špiranec, ki živi v Grosupljem in ustvarja v hrvaščini. Predstavila nam je svojo novo pesniško zbirko Široka duša slavonska. Dve recitatorki sta nastopili na slovensko-hrvaški prireditvi v Mostecu ob odhodu kolesarske karavane v Vukovar.
Ker je zgodovina učiteljica življenja, kot pravi stari latinski pregovor, smo spoznanja o življenju v preteklosti, zapisana v literaturi, ki smo jo proučevali, v mnogokrat zelo živahni vendar tudi poglobljeni razpravi prenašali v sedanji čas. Ugotavljali smo, da se kolo zgodovine neusmiljeno vrti in da se iz izkušenj preteklosti pogosto premalo naučimo.
Del časa pa smo posvetili tudi aktualnemu dogajanju na literarnem področju Tako smo se spomnili lanskoletnega Nobelovega nagrajenca Boba Dylana in njegove poezije. Ob izidu knjige naše kolegice Majde Senčar Odsev smo pripravili »slavnostni krst« tega čudovitega literarnega dela. Ure pa smo pogosto pričenjali ali zaključevali z branjem pesmi predvsem domačih avtorjev. Kar nekajkrat pa nam je svoje še ne objavljene pesmi prebirala naša kolegica Angelca Perpar.
Mentorica Marija in kolegica Valerija pa sta naša druženja popestrili tudi s potopisnimi predavanji. Prva o svojem popotovanju po Cipru in druga po daljni Tajski.
Ob zaključku študijskega leta smo se naši mentorici Mariji Samec zahvalili za njen trud in nesebično razdajanje svojega znanja ter vse prijetne ure, ki smo jih preživeli skupaj. Poklonili smo ji rožo z željo, da naj ji še dolgo cveti in jo spominja na nas ter jo hkrati opominja, da se tudi v času poletnih počitnic vsak torek ob 9.30 dobimo v kavarni Mestne knjižnice na klepetu ob kavi.
Franci Zorko in Marija Samec