“Oh, ne že spet,” je zavzdihnila Pavla, ko se je kmalu po odhodu iz Grosuplja zastrmela v nebo, prepredeno s tankimi oblaki. “Vedno, kadar grem na pohod, je slabo vreme.” Pa se je tokrat zmotila. Lepenatka, ki je bila 21. oktobra cilj pohodnikov grosupeljske Univerze za tretje življenjsko obdobje, nas je pričakala obsijana s soncem.

Kot običajno smo se zbrali ob 7. uri pred Kulturnim domom, potem pa smo se mimo Ljubljane, Domžal in Kamnika odpeljali  proti Gornjemu Gradu. Na prevalu  Črnivec smo se ustavili in popili kavo,  dobrih  5 km naprej pa smo zapustili cesto, ki vodi v Gornji Grad, ter se usmerili levo v klanec do vasi  Šmiklavž. Tam smo v varstvu prijaznega kmeta in hudega psa pustili avtomobile in se po poti skozi gozd začeli vzpenjati.  Čez dobre pol ure smo

prišli do pašnikov in nad pastirskimi kočami se je v daljavi že pokazala Lepenatka. Pot nas je nato v cik-caku vodila proti cilju, na jug pa so se odpirali vedno novi pogledi na zamegljene doline proti Šoštanju in na drugi strani na mogočni hrbet Velike planine.  Še malo vzpona, potem pa lagodno po grebenu do vrha Lepenatke, ki smo ga dosegli v slabih dveh urah.

Vrh ni izrazit, so pa z njega čudoviti razgledi: na nekoliko višji in bolj nedostopen Veliki Rogatec na severu, na zahodu na Veliko planino in bližnjo Kašno planino, na jugu pa na Zgornjesavinjsko dolino in hribe nad njo – Goli vrh, Javoršček, Slevec.   Na vzhodu se je nad meglice dvigoval dim šoštanjske termoelektrarne.

Kar precej časa smo si vzeli za malico in počitek na toplem jesenskem soncu sredi pisane narave in med prijaznimi vrhovi južnih obronkov Kamniško Savinjskih Alp. Še gasilska slika na vrhu in še ena pri pastirki koči in tega prijetnega pohoda na krasen jesenski dan je bilo kar prehitro konec. Lepenatka – če ti je tako ime zaradi lepote, si to  ime zagotovo zaslužiš.

Besedilo: Vida Curk
Fotografije: Danica Nežič in Vida Curk

Oznake: Lepenatka