Dvorana Mestne knjižnice Grosuplje, ponedeljek, 26. maj 2014
Peti večer iz ciklusa Barve glasbe in besede so glasbeniki godalnega kvarteta M.ARS naslovili To noč sem jo videl. To je naslov romana Draga Jančarja, ki pripoveduje zgodbo o Veroniki in njenem možu, ki ju proti koncu vojne nasilno usmrtijo. Ta večer je s svojim obiskom v Mestni knjižnici Grosuplje počastil tudi pisatelj Drago Jančar. 

Katja Bricelj je prebrala odlomek iz romana To noč sem jo videl, kako je gostom na gradu Strmol ostal v spominu večer, ko je pianist Vito zaigral Beethovnovo sonato št. 14 v cis-molu op. 27/2, imenovano tudi »V mesečini«. Obiskovalci v dvorani smo jo poslušali v izvedbi odlične pianistke Jerneje Grebenšek, ki tudi sicer pogosto z violinistko Mojco Menoni Sikur in violončelistom Martinom Sikurjem igra v klavirskem triu Ars Musica.
Drugi del večera je bil posvečen ruskemu skladatelju Dmitriju Dmitrijeviču Šostakoviču (1906-1975) in njegovemu Kvartetu št. 8 v c-molu, op. 110. Odlomek iz Spominov Dmitrija Šostakoviča, ki jih je napisal Solomon Volkov, je prebral Ivo Puhar. Skladatelj pripoveduje, da je s to skladbo postavil nagrobne spomenike vsem žrtvam vseh totalitarnih režimov. Zvoki godal so napolnili dvorano in z jezikom glasbe pripovedovala o obupu, trpljenju, žalosti ob izgubi ljudi, za katerih grobove nihče ne ve. Takim žrtvam lahko primeren spomenik postavi le glasba.
V tretjem delu večera se nam je predstavil pisatelj Drago Jančar. Povedal je, da se zjutraj prebuja ob tretjem programu radia Ars in posluša klasično glasbo. Navdušen je bil nad glasbeniki, ki so pripravili tako čaroben glasbeni večer. Strinjal se je, da bi lahko različne travne reševali preko umetnosti.
Junaki njegovega romana To noč sem jo videl so klasični tragični junaki, ki bi lahko pripeljali do katarze na osebni in narodni ravni. Uporabil je rašomonski način pripovedovanja, literarna junakinja Veronika se sama v delu ne pojavi, pet oseb govori o njej in vendar je ves čas prisotna. Na koncu romana izvemo za tragedijo, kaj se je z njo in njenim možem zgodilo v gozdu za gradom. Pisatelj sam ne obsoja nikogar, bralcu prepusti sodbo o tem, kdo ima prav in kdo ne.
Kot urednik pri založbi Slovenska matica veliko bere po službeni dolžnosti, rad pa bere tudi za svojo dušo. Prepričan je, da kljub nasilnim novim medijem knjiga na papirju ne propadla.
Nekaj vprašanj so mu zastavili poslušalci v dvorani, kako piše in kdaj, kako ocenjuje današnjo krizo vrednot. Z lepimi občutki in optimistično smo zaključili zadnji večer te sezone iz cikla Barve glasbe in besede.
Prispevek pripravila: Marija Samec
Fotografije: Vida Curk

Oznake: barve glasbe in besede, Jančar