V pričakovanju kulturnega dogodka
V pričakovanju kulturnega dogodka

Dvorana Mestne knjižnice Grosuplje, 23. februarja 2016

Klavirski trio Ars Musica
Klavirski trio Ars Musica

Mestna knjižnica Grosuplje nam je omogočila, da smo se spet, kot že tolikokrat, prepustili  čaru umetnosti v večeru glasbe in besede. Uživali smo v glasbi impresionistov – Gariela Fauréja in Maurica Ravela. K njuni glasbi smo poiskali – pendant – protiutež v poeziji pesnikov Charlesa Baudelaira,  Jacquesa Preverta in Rainerja Mariae Rilkeja, ki so jih v slovenščini in nekatere tudi v francoščini predstavili recitatorji Univerze za tretje življenjsko obdobje: Katja Bricelj, Rozi Fortuna, Martin Oblak, Ivo Puhar in Franci Zorko.

Ivo Puhar, Katja Bricelj, ki je pripravila uvod v večer, in Martin Oblak
Ivo Puhar, Katja Bricelj, ki je pripravila uvod v večer, in Martin Oblak

»Kakšna je v resnici moč besede?« je za uvod razmišljala Katja Bricelj.
Leta 1948 je Nobelovo nagrado za literaturo dobil pesnik Thomas Stearns Eliot, ki je na svojstven način razložil bistvo različnih umetnosti.
Poezijo, pravi Eliot, imajo ponavadi za najbolj krajevno omejeno med vsemi umetnostmi. Slikarstvo, kiparstvo, arhitekturo, glasbo – vse lahko uživa vsak, kdor vidi in sliši. – Jezik, še posebej jezik poezije, pa je nekaj drugega. Poezija, bi utegnil kdo reči, ljudstva bolj razdvaja, kakor jih spaja. Jezik je ta ovira. Vendar, uživati poezijo, ki pripada drugemu jeziku, se pravi, uživati ob razumevanju ljudstva, ki mu pripada ta jezik, to pa je bilo od nekdaj izziv za – prevajanje. Tako ima lahko poezija v enem jeziku vpliv v drugem in vsak pomembnejši pesnik se mora zavedati, koliko je dolžan pesnikom v drugih jezikih. Lahko si mislimo, da bi poezija vsake dežele in vsakega jezika opešala  in shirala, če se ne bi napajala iz poezije v drugih jezikih.

Rozi Fortuna in Franci Zorko
Rozi Fortuna in Franci Zorko

Ko pesnik spregovori svojemu ljudstvu, spregovorijo v njem tudi glasovi vseh pesnikov, ki so vplivali nanj. In obenem tudi sam govori drugim pesnikom, ki bodo nekaj njegove vizije življenja in duha njegovega ljudstva prenesli svojemu ljudstvu.

Marin Oblak
Marin Oblak

Poezija ima torej več življenj: prvo in najbolj pravo v jeziku, v katerem se zasnuje in rodi – v izvirniku. Tam ostane za vse čase enaka; pesnik ji je dal svoj enkratni pečat, jo za zmeraj vkoval v oseben preplet pomena in zvena.
Nekateri mislijo, da je prevajanje poezije jalovo početje, saj naj ne bi bilo nikoli mogoče enakovredno zaobjeti vseh prvin izvirnika; drugi, bolj številni, sodijo, da je koristno in dragoceno opravilo, saj z njegovo pomočjo tuji pesniki spregovorijo bralcem, za katere bi sicer ostali nemi.
Tako razmišlja Aleš Berger – veliki mojster prevajanja iz francoskega jezika. Slovenci prevajamo že dolgo, in veliko; skorajda ni svetovnega klasika, ob katerem se ne bi lesketavo brusil tudi naš jezik.
Pa vendar ob prevodih Prešerna zavzdihnemo: »Ah, pravi Prešeren je le slovenski!«

Violinistka Mojca Menoni Sikur
Violinistka Mojca Menoni Sikur

Na oder so stopili glasbeniki klavirskega tria Ars Musica: pianistka Jerneja Grabenšek, violinistka Mojca Menoni Sikur in violončelist Martin Sikur. Njihov glasbeni spored nam je približal dva francoska glasbenika.

Gabriel Fauré (1845-1924) je bil v marsičem najpomembnejši predhodnik moderne francoske skladateljske šole in je s svojim slogom vplival na vse poznejše francoske skladatelje. Harmonski postopki, ki jih je uporabljal v svojih delih, so napovedali impresionizem, ki je doživel višek z Debussyjem in Ravelom. Navidezna lahkotnost in milina v njegovih skladbah vzbujata občutek, da je glasba nastala kar sama od sebe.

Pianistka Jerneja Grubenšek in violončelist Martin Sikur
Pianistka Jerneja Grubenšek in violončelist Martin Sikur

Za svoj ideal intimne pretanjenosti in prefinjene elegance je Fauré našel plodna tla v komorni glasbi, ki je v celotnem njegovem ustvarjanju v ospredju; pisal jo je namreč vse življenje. V bogatem komornem opusu najdemo tudi štiri skladbe za violino in klavir, od katerih je najbolj znana Berceuse op. 16 (Uspavanka), ki je zaradi svoje nežnosti že takoj ob krstni izvedbi leta 1880 dobila stalno mesto v violinskem repertoarju. Mnogo manj znana je skladba Morceau de lecture, ki jo je leta 1903 napisal kot del izpita iz violine na pariškem konservatoriju, kjer je predaval kompozicijo. Naslov skladbe pomeni branje z notnega lista na prvi pogled, brez vnaprejšnje priprave.
Leta 1905 je Fauré postal ravnatelj pariškega konservatorija in to mesto zasedal petnajst let. V zgodovino se ni zapisal samo kot izjemen skladatelj, ampak tudi kot odličen pedagog. Med njegovimi številnimi učenci izstopa Maurice Ravel (1875–1937), ki je kompozicijo pri njem študiral od 1898 do 1903. Čeprav je bil Fauré 30 let starejši, se je med njima razvilo tesno prijateljstvo, ki je trajalo vse do Fauréjeve smrti.
Septembra 1922 je glasbena revija Revue musicale v posebni številki počastila 77. rojstni dan Gabriela Fauréja. Sedem skladateljev, med njimi tudi Ravel, je bilo naprošenih, da ob tej priložnosti napišejo Fauréju posvečeno skladbo. Nastala je skladba Berceuse sur le nom de Gabriel Fauré za violino in klavir (Uspavanka na ime Gabriel Fauré). Preprosto, ljubečo glavno temo je Ravel dobil iz slavljenčevega imena – GAHDHEE FAGDE.Note

To je ena redkih skladb, ki je nastala v povojnem obdobju Ravelovega življenja. Tako kot za številne druge umetnike je bila tudi zanj vojna grozljiva izkušnja. Globoko ga je pretresla nesmiselna izguba življenj, pa grožnja propada, ki je visela nad kulturo, ki jo je v preteklosti tako zavzeto pomagal oblikovati.

Navdušen aplavz za odlično izvedbo Ravelovega Tria
Navdušen aplavz za odlično izvedbo Ravelovega Tria

Maurice Ravel se je rodil 7. marca 1875 v Cibouru v francoski Baskiji očetu Pierre-Josephu in materi Marie. Že tri mesece kasneje se je družina za stalno preselila v Pariz, kjer je Maurice preživel večino svojega življenja. Kljub temu je ostal vse življenje tesno navezan na baskovsko in špansko dediščino, ki jo je podedoval po materi, v Pirenejih rojeni Baskinji, ki je večino življenja preživela v Španiji. To ljubezen je izrazil v mnogih delih, med drugim tudi v klavirskem triu. Iz njegove korespondence vemo, da se je z idejo slednjega ukvarjal že od leta 1908, dokončal pa ga je šele poleti leta 1914. Pisanje tria je napredovalo zelo počasi. Glavna težava, s katero se je Ravel spopadal, je bila po njegovem mnenju barvna nekompatibilnost godal in klavirja. Kljub začetnim težavam je trio postal mogočna glasbena arhitektura, polna izjemnih in izvirnih kompozicijskih rešitev in velja danes za najtežjo skladbo za tovrstni sestav.

Nastopajoči recitatorji Ivo Puhar, Katja Bricelj, Rozi Fortuna, Franci Zorko in Martin Oblak
Nastopajoči recitatorji Ivo Puhar, Katja Bricelj, Rozi Fortuna, Franci Zorko in Martin Oblak

Prvi stavek odpira baskovska tema, briljantni drugi stavek, Pantoum, nosi ime po malezijski pesniški obliki. Zanjo je značilno, da obravnava dve temi hkrati in da vsak drugi in četrti verz kitice postaneta prvi in tretji verz njej sledeče. Ravel se je te forme v drugem stavku strogo držal. Navdih je dobil v Baudelairovi pesmi Harmonija večera. Počasni tretji stavek Passacaille je star španski ples iz 17. stoletja. Finale je mogočen, fanfare v klavirju lahko razumemo tudi kot klic k vojni, ki je bila napovedana avgusta 1914, ko je Ravel skladbo končal.

Poslušalci so bili očarani nad glasbo in besedo tega večera, zato z veseljem napovedujemo naslednji koncert, 4. iz letošnjega ciklusa Barve glasbe in besede, v ponedeljek, 14. marca, ob 19. uri. Poslušali bomo skladbo Josepha Haydna Sedem poslednjih besed in besedila na temo velike noči.

Prispevek pripravila: Marija Samec
Fotografije: Vida Curk

(Skupno 9 obiskov, današnjih obiskov 1)
 

Oznake: