Dvorana Mestne knjižnice Grosuplje, torek, 4. julij 2017

Zadnji, šesti večer ciklusa Barve glasbe in besede v sezoni 2016/2017 smo posvetili glasbi Franza  Schuberta in ljubezenski poeziji Cirila Zlobca, ki je v pesmi Ljubezen – najina Visoka pesem zapisal:

Ljubezen – najskrivnostnejša skrivnost,
v nebo se pne, v pekèl se ruši, pada,
kdaj tudi umre, čeprav je večno mlada,
nas k polni mizi vabi, sili v post.

Ah, ta ljubezen! Jo sploh kdo pozna?
Pohotna in deviško sramežljiva
nas zapeljuje, se pred nami skriva,
zvišuje nam, znižuje utrip srca.

Pot nama kaže, zvezda repatica,
četudi sama kdaj zaide, k nama
se vrne spet, kot v svoje gnezdo ptica.

Ljubezen – vse je: strast, zanos, omama.
Ob njej se ne sprašujem: Kdo? Kaj? Kje sem?
Ljubezen – najina Visoka pesem.

Vsaka poezija ima svoje velikane in na slovenskem Parnasu gotovo kraljuje Ciril Zlobec. Rodil se je prav na dan našega koncerta, 4. julija 1925, v Ponikvah pri Sežani, torej je slavil 92. rojstni dan, zato smo mu poslali čestitko, programski list in fotografijo z našega koncerta.

Ciril Zlobec je po vojni, leta 1953, diplomiral na ljubljanski Filozofski fakulteti iz slavistike. Svoje prve pesmi je objavljal že v ilegalnem rokopisnem dijaškem glasilu, ki ga je urejal sam. Pravi pesniški prodor je doživel v zbirki Pesmi štirih. Človek neizmerne intelektualne širine ima za seboj bogato ustvarjalno pot: okoli 120 knjižnih naslovov, ki segajo na polje poezije, proze, esejistike ter književnih prevodov in v tuje jezike prevedenih zbirk. Zlobčeva poezija sega na različna tematska področja, v njenem središču pa je ves čas ljubezen, upesnjena kot usoda človeka ter razpeta med eros in tánatos.

V nekem intervjuju je povedal: »Jaz sem normalno poročen, z ženo, ki jo ljubim, upam, da tudi ona ljubi mene, in z družino. … Pri meni je ljubezen realna. … V njej sem doživljal in še doživljam celoten razpon od evforičnega odnosa do ljubezni, do tudi banalnega, vsakdanjega odnosa, ki vključuje jezljivost, slabo voljo, obup, dvom in celo naveličanost. … Največja nevarnost za vsako ljubezen je, če jo hočeš za vsako ceno potiskati v idealiteto, v smislu: ali je idealna ali ni več ljubezen.«

»Koliko pesmi se da napisati v enem življenju? Ali je dovolj že ena pesem, da je življenje vredno svojega imena? Ali drugače pesmi rastejo iz življenja ali življenje raste iz pesmi? Mar pesnik vse življenje ne piše ene same pesmi?« – se sprašuje Ivo Svetina v svojem eseju Ljubezen in njena pesem, v katerem obravnava ljubezensko poezijo Cirila Zlobca. Na to retorično vprašanje si sam odgovori:

»In ne glede na to, koliko sto in sto pesmi je doslej napisal pesnik Ciril Zlobec, lahko rečemo, da vse življenje piše eno samo pesem, v kateri postajajo besede plodovi ljubezni in ljubezen oaza, v kateri pesnik postavlja svoj šotor. Oaza je prispodoba pesnikovega sveta, sveta, ki pripada samo njemu, saj ga je ustvaril s svojo pesmijo – je tisti posvečeni prostor, kjer bo pesnik do večera … stal na straži svojega imena.«

Skladatelj Franz Schubert (1797-1828), ta večni pevec, je umrl mlad, star komaj 31 let. Komponiral je skoraj brez premora in ni glasbene zvrsti, v kateri se ne bi preizkusil. Klavirskemu triu se je posvetil štirikrat. Najprej pri rosnih petnajstih, ko je napisal enostavčno Sonato v B-duru, D 28. Delo je nastalo leta 1812, takoj zatem, ko je zaradi mutacije glasu izgubil mesto v zboru dvornega deškega konvikta na Dunaju.  Skladba je pisana po zgledu klasicističnih mojstrov, vendar je v skladbi že opozoril na svojo individualnost, saj je violončelu dodelil večjo vlogo, kot na primer Mozart v svojih triih.

Trio v B-duru pa je  izredno lahkoten in igriv, napisan skoraj v celoti svetlo in brezskrbno. Prvi stavek je poln moči in življenja. Drugi vsebuje eno najbolj navdihnjenih Schubertovih melodij z izrazito pevsko linijo obeh godal. Najkrajši, tretji stavek – Scherzo, nas popelje do sklepnega Finala, rondoja.

Kljub vročemu poletnemu vremenu je polna dvorana Mestne knjižnice Grosuplje uživala ob živahni, veseli glasbi Franca Schuberta, ki so jo izvajali izvrstni glasbeniki Klavirskega tria Ars Musica, ki ga sestavljajo: Jerneja Grebenšek – klavir, Mojca Menoni Sikur – violina in Martin Sikur – violončelo. Pesmi Cirila Zlobca, sonetni cikel Ljubezen dvoedina, pa so recitirali člani Mestne knjižnice Grosuplje in Univerze za tretje življenjsko obdobje Grosuplje: Katja Bricelj, Rozi Fortuna, Martin Oblak, Ivo Puhar, Marija Samec in Franci Zorko.

Zapisala Marija Samec

Fotografirali sta: Betka Simonič in Vera Puhar

Oznake: koncert