V torek, 7. septembra 2021, smo bili ob 19. uri v veliki čitalnici Mestne knjižnice Grosuplje priča čudovitemu koncertu. Kvartet glasbenikov – Irena Rovtar, flavta, Mojca Menoni Sikur, violina, Gea Pantner Volfand, viola in Martin Sikur, violončelo – je zaigral najlepše odlomke iz opere Figarova svatba Wolfganga Amadeusa Mozarta, ki jih je za kvartet priredil Johann Nepomuk Wendt.

Člani Mestne knjižnice Grosuplje in Univerze za tretje življenjsko obdobje Grosuplje Katja Bricelj, Marija Samec, David Tomažin in Franci Zorko so brali izbrana besedila Janeza Menarta, Heinricha Heineja, ljudsko pesem in odlomke iz libreta Figarova svatba Lorenza da Ponteja, ki ga je v slovenščino prevedel Jože Humer.

Uvodne besede je povedala Katja Bricelj:

»Ali ne, kako je vse postalo relativno in spremenljivo. Kar nam je bilo včasih kar dano in smo jemali kot samoumevno, je zdaj postalo redkost in dragocenost. Tudi naši koncerti. Že to, da koncert lahko čutimo, je privilegij.

In nocoj bo tako. Vračamo se k Figaru in Mozartu. Opero Figarova svatba je Mozart napisal leta 1786 in leta 1791, v letu Mozartove smrti, je nastala priredba Johanna Wendta – izbor najlepših delov opere za kvartet, v katerem ima vodilno vlogo flavta.

Na radiu ARS sem poslušala flavtista Mateja Zupana. Izdal je zgoščenko opernih arij v priredbi za flavto. Razložil je, da je flavta instrument, ki je najbližji človeškemu glasu. Flavta poje, mora zajeti sapo, dihati kot pevec in je nanjo lepo igrati melodije. Naj nam bo nocoj podarjena dragocenost v veselje in užitek …«

Nato je Katja Bricelj predstavila glasbenike in posebej flavtistko, ki je bila prvič na koncertu v Grosupljem ob nam že znanih glasbenikih: Mojci Menoni Sikur, Martinu Sikurju in Gei Pantner Wolfand. Prvič se je recitatorjem pridružil mladi Šmarčan David Tomažin.

Recitorji so pripravili izbor šaljivih, nagajivih pesmi in tri odlomke iz libreta.

 

Kavatina (iz libreta)

Če bi plesali, grof spoštovani,
ritem neugnani
vam priskrbim.
Ker pa izbrali
mojo ste šolo,
še kapriolo
vas naučim.
To znam, to znam …
Počasi,
le počasi!
Zvite uganke,
vozle in zanke –
vse razvozlam.
Bodi z gorjačo
ali zvijačo,
zdaj ti ustrežem,
zdaj te spodrežem,
mike
in trike
vse dobro poznam.

 

Janez Menart: Stara pesem

Ti ljubi druge, jaz bom tebe ljubil,
saj nate stavil sem kar sem imel,
saj mnogokrat se mnog je že pogubil,
ker ljubil tisto je, kar ne bi smel.
Ti ljubi druge, jaz bom tebe ljubil
in ti želel nezvestega moža,
da ti bi njega, on spet drugo ljubil,
in bi še ti v ljubezni mlin zašla.
Ti ljubi njega, jaz bom tebe ljubil,
in tvoj preljubi drugo, ti pa glej,
da tudi on bo tisto drugo izgubil –
in svet se bo vrtel lepo naprej.

 

Heinrich Heine: Pri čaju sedijo v sobani

Pri čaju sedijo v sobani,
ljubezen – o nji govoré,
gospodje, esteti izbrani
in nežnočutne gospe.

Ljubiti je treba platonično,
je rekel svetnik na mah.
Namuzne se svétnica ironično,
pa vendarle vzdihne: Ah!

Kanonik tedaj pomodruje:
Ljubezen naj groba ne bo,
drugače zdravju škoduje.
Gospica šepne: Kako?

Grofica je z žalostjo v tonu
dejala: Ljubezen je strast!
In čaj ponudi baronu,
prijazno izkaže mu čast.

En stol je bil prazen. Mila moja,
ti spadala bi tje.
ti bi jim lepo razložila
ljubezen svojo, kajne?

Janez Menart: Vaške klepetulje

Cigu-cigu, cigu-cig …
Tam pri šterni vre brbljanje,
zloben smeh in hehetanje,
zdaj pa zdaj začuden vzklik,
klokotanje vode v vedra
in cvileči cigu-cig.

Kakor kembelj, ki pomoči
prosi, ko gori senik,
kliče k šterni škripajoči
cigu, cigu-cig.
Urno, kot da pot jih bode,
z vseh strani hite kmetice,
da zbrbljajo si novice
pod pretvezo škafa vode.
K licu se obrača lice,
vse bolj teče jim beseda …
To skrbi propad device,
ta pometa prag soseda …
―…pa sem djala, de je djala … ―
―…duanjs je tulu koker blazn … ―
―…kaže, de bo šlo narazen … ―
―…čof! pa mu je primazala … ―
vse križkražem, vse brez reda,
jezik, kretnja, zvit namig,
prava babilonska zmeda,
vmes pa cigu-cig …

Strehe temne so postale,
osem jih odbil zvonik.
Ženske so se naregljale
in po hišah odšvedrale.

V mraku le polglasen vzklik:
“Kmalu pozabila bi na vodo!”
in osamljen cigu- cig …

Ljudska: Ko struna zapoje

Ko struna zapoje, jaz ne strpim,
De ljubice svoje na ples ne dobim!

Cel teden, cel teden sem ležal bolan,
V nedeljo, v nedeljo sem plesal cel dan!

Sem se postarala, delat ne morem,
Godci zagodejo, plesat pa pojdem.

Prešmentane citre, kak one tanké,
So mene vrtele no dekle mojé.

Godci godite, naš ples je začet,
Saj druzga ne manjka ko lepih deklet.

Le godci godite, le d’narje služite,
Petice so vaše, dekleta pa naše!

Kdor hoče plesati, mora godca plačati,
Saj godec ni konj, da bi delal zastonj.

Preljubi moj stric, mate kaj petic?
Dečla je raji, petice so v kraji.

 

Kerubin (iz libreta)

Lepa dekleta,
ljube gospe,
v kaj se zapleta
moje srce?
Kar omahuje
v vročih željah.
To mi je tuje,
mene je strah!
Je hrepenenje
temu ime?
Zdaj je iskrenje,
zdaj so solze,
zdaj prekipevam,
zdaj ledenim,
zdaj omedlevam,
zdaj zacvetim.
Iščem neznano
srečo sveta;
kdo pojde z mano,
kdo mi je da?
Zakaj zardevam,
kot prej nikdar?
Kaj da vzdrhtevam
za vsako stvar?
Begoten tavam
dan za nočjo,
a le priznavam,
da je lepo.

 

Vsi (iz libreta)

In vsi smo veseli
in vse je lepo.
Tako zgodbo s preobrati,
ko se kri z norostjo brati,
v zadovoljstvo izpeljati,
to samo ljubezen zna.
Zdaj pa vihrajmo
na svatbo veselo,
dokončajmo
dobro delo.
Slavje se je že začelo:
ena svatba, para dva,
a para dva!

Po dolgem času nam je bilo spet dano v živo uživati v čudoviti glasbi. V prostorni veliki čitalnici Mestne knjižnice Grosuplje smo upoštevali vse predpise NIJZ-ja. Upamo, da bodo glasbeniki lahko izpolnili obljubo in nas v naslednjih mesecih še razveseljevali s koncerti klasične glasbe, recitatorji pa z zanimivimi literarnimi vložki.

Zapisala: Marija Samec

Fotografije: Vida Curk