Grosuplje, 5 junija 2015
Prijazni vodnik nas je prvi petek v juniju povabil na planinski izlet v neznano. V vabilu je zapisal, da se bomo povzpeli v nebeške višave, obljubil nam je golaž, pa tudi nekaj za poplahnit suha grla. In še to je zapisal, da se nam bo oglasila tudi frajtonarica.
Zapeljali smo se do Šentruperta na Dolenjskem in zapustili naša vozila na parkirišču muzeja na prostem, kjer je stalna razstava slovenskih kozolcev. Pridružila se nam je vodička Vesna in nas popeljala po Deželi kozolcev, ki je tudi prvi muzej kozolcev na prostem na svetu. Povedala nam je, da so naši predniki v kozolcih sušili in shranjevali žita, seno, koruzo, lan, konopljo, stročnice, odrezke gomoljnic, praprot in drugo.
Kozolci izkazujejo izjemen čut za uporabo naravnih gradiv in mojstrstvo tesarske tradicije. Predvsem na Slovenskem so se kozolci razvili v več tipov in značilnih oblik, ki jim ne najdemo primerjave drugod po svetu. In prav zato je kozolec postal ena izmed prepoznavnosti Slovenije. Dežela kozolcev skuša njegovo kulturno vrednost posebej izpostaviti in predstaviti nam in v svetu ter spodbuditi zanimanje lastnikov za ohranitev kozolcev. Na prostrani travnik so prestavili 19 različnih sušilnih naprav, ki izvirajo iz Mirnske doline, le ena je iz okolice Ivančne Gorice. Namen postavitve je prikaz razvoja kozolca v časovnem, prostorskem in socialnem pomenu od preprostih sušil do razvojno bogatih oblik dvojnih kozolcev- toplarjev.
V muzeju na prostem je zastopanih šest razvojno dokazanih tipov kozolcev na Slovenskem: trije enojni (enojni, enojni s plaščem, enojni vzporedni) in trije dvojni (nizki, kozolec na kozla in toplar). Muzej se razprostira na 2,5 hektarjih urejenih površin in ima en kilometer dolgo mrežo sprehajalnih poti. V muzeju je najstarejši Lukatov toplar z letnico 1795, kar ga uvršča med najstarejše ohranjene dvojne kozolce pri nas in na svetu. Dežela kozolcev je inovativni projekt Občine Šentrupert, ki vsestransko vrednost dediščine kozolcev povezuje s sodobnimi oblikami turizma in gospodarstva. V projekt so vključeni Občina, lokalna društva in podjetja, izobraževalne in znanstvene ustanove, ter številni posamezniki. Dežela kozolcev ima ambicijo, da sčasoma preraste v model eko muzeja.
Deželo kozolcev sestavljajo: Muzej na prostem s prenesenimi kozolci, ki so bili obnovljeni v skladu s konservatorskimi načeli, Center za ohranjanje kulturne dediščine za raziskovalno, strokovno in izobraževalno dejavnost na področju dediščine stavbarstva, zlasti kozolcev in z njimi povezanimi oblikami nesnovne dediščine. Občina Šentrupert s celostno predstavitvijo Dežele kozolcev poudarja skrb za varstvo in ohranjanje naravne in kulturne dediščine ter krepi zavest o umni rabi lesa v gospodarske namene. Vsak kozolec pripada neki domačiji in vsak nosi zgodbo o ljudeh, ki so ga uporabljali, ter o mojstrih, ki so ga izdelali. Kozolci so mojstrovine zdravega razmišljanja in umne uporabe. ( Uporabljen vir: Predstavitvena brošura z zgodbami o kozolcih- Alenka Lamovšek, V. Hazler). Ogledu Dežele kozolcev je sledil obisk župnijske cerkve sv. Ruperta v Šentrupertu na Dolenjskem, ki se po svoji estetski zaokroženosti in stavbni mogočnosti uvršča v vrh slovenske gotske stavbne umetnosti. Cerkev je bila leta 1999 razglašena z odlokom za kulturni spomenik državnega pomena. Današnja triladijska dvoranska cerkev je naslednica že prej stoječih cerkva. V njeni predhodnici, ki je bila sedež takrat ene največjih župnij na Slovenskem, je leta 1163 oglejski patriarh Ulrik II. Trebanjski sklical kapiteljsko posvetovanje. O nastanku današnje cerkve je mogoče govoriti po letu 1393, ko so prevzeli patronatsko pravico nad župnijo Celjski grofje, a začetek njene gradnje verjetno ne seže nazaj v zgodovino dlje kot v leto 1450, ko je župnijo prevzel župnik Ivan Harrer. Pri zadnji restavraciji cerkve so pri sondiranju obočnih polj v ladji odkrili tudi sledove srednjeveških fresk. Zadnja letnica gradnje 1497 je vklesana v posebno ploščo rumenega pešcenca. Pripada pa že časti Harrerjevega naslednika in sorodnika Jakoba Turjaškega, ki je stavbno zgodovino šentrupertske cerkve tudi zaključil, čeprav je bil že imenovan za novomeškega prošta.
Po izobraževalnemu delu izleta smo si za naslednji cilj zadali stopiti na najvišji vrh Občine Šentrupert. Mahnili smo jo direktno v Nebesa, bolj natančno na izletniško kmetijo Nebesa, ki se nahaja na nadmorski višini 602 m. Od tu seže nebeški pogled na Šentrupert, na levi se v daljavi razprostirajo Gorjanci s Trdinovim vrhom, dolenjsko smučišče Bela, Vrh Trebanje, v daljavi pa je bilo videti obrise Snežnika. Poleg lepe razgledne točke in lepih nezahtevnih pohodnih in kolesarskih poti, je v Nebesih tudi vzletišče za zmajarje in jadralne padalce. Mi nismo vzleteli, vzletišče smo uporabili za poležavanje in sončenje. Po drugi poti smo se vrnili v dolino. Hoje s postanki je bilo za 4 ure. Družbo nam je delal prijazen pes, ki se nam je priključil v vasi Hom in nas spremljal do vrha in nazaj.
Prijeten izlet smo zaključili pri Grmovih na Križnem vrhu. Tone Rajh je že doma pripravil in skuhal odličen golaž iz treh vrst mesa, pečeno polento in pecivo s špinačo je pripravila Ivanka Rajh. Obe gostiteljici, Ivanka Rajh in Marija Grm, sta nam lepo pripravili mizo v senci. Grmova sta postregla z aperitivom, Marija je ponudila slano pecivo in pozneje je pripravila še kavo. Andrej Grm pa je poskrbel za cvička. Ko so bili želodčki polni in grla namočena je Andrej vzel v roko frajtonarico in zaigral nekaj poskočnic. Ob zvokih harmonike in trkanju kozarcev smo nekateri pohodniki prijetno uživali do poznih večernih ur. Presrečni smo ugotovili, da smo prvi, ki se nam je uspelo vrniti iz nebes nazaj na Zemljo in da nam je dano uživati radosti med dolenjskimi griči.
Hvala Grmovi Mariji in Andreju – omogočila sta nam, da smo se veselili v res čudoviti dolenjski pokrajini.
Prispevek pripravil: Ivo Puhar
Fotografije: Ivo Puhar