Dvorana Mestne knjižnice Grosuplje, torek, 13. februarja 2015
Prvo predavanje o arhitekturi prof. dr. Petra Fistra.
Dr. Peter Fister, zaslužni profesor na Fakulteti za arhitekturo, je gostoval v naši knjižnici že z odmevno razstavo in dvema predavanjima na temo, ki ji je posvetil večino svojega raziskovalnega in ustvarjalnega dela, torej varovanju arhitekturne dediščine, njeni svetovni in posebej še slovenski zgodovini ter ohranjanju dediščine kot ene najtrajnejših in najpomembnejših sestavin človekovega bivalnega okolja. Poznavanje resničnih vzrokov za oblikovanje arhitekture kot osnove za posebnosti bivalnega okolja v resnici šele omogoča razumeti pravo njeno vrednost v domačem in svetovnem merilu.
Univerza za tretje življenjsko obdobje Grosuplje se je v sodelovanju z Mestno knjižnico Grosuplje z njim dogovorila za venček petih predavanj o vključenosti arhitekture v življenjski prostor, o razvoju arhitekture v prostoru, o razvoju arhitekture prostora ter o zgodovini njenega vrednotenja in razumevanja.
Kot izhodiščno predavanje je bila tema o posebnosti razvoja in vloge sakralnega stavbarstva kot oblikovanega prostora v svetu in v Sloveniji ter na južnem Koroškem. Študije so bile objavljene v vrsti člankov in predavanj, za slovenski prostor posebej v monografijah »Arhitektura slovenskih protiturških taborov« in »Umetnost stavbarstva na Slovenskem«.
Arhitektura je oblikovan prostor za človeka, torej je človek merilo. Če arhitekti sledijo tej misli, potem je arhitektura skladna z okoljem, v katerega je postavljena in prijazna ljudem..
Sprehodil se je skozi zgodovino zidanih svetišč. Bizantinsko svetišče s centralnim prostorom omogoča neposreden dostop do svetega, do boga. V slovenski prostor so gradnjo cerkva prinesli irski menihi. V pravilih so za osnovo vzeli kvadrat in to je značilno za romantiko (11. – 13.stol.). Oblikovale so se zaprte gradbene šole, ki svojih skrivnosti niso izdajale. V 12. stoletju, v času vojn, so cerkve zidali kot trdnjave, saj so prevzele tudi obrambno funkcijo, kot tudi v 15. stoletju, ko so v obrambo pred Turki ljudje gradili tabore. Tedaj se uveljavi umetnostna smer gotika (14. in 15. stoletje), ki uvede kot osnovni arhitekturni element trikotnik. Visoki koničasti zvoniki so bili kažipot trgovcem in popotnikom na njihovih poteh.
Večinoma imajo cerkve tri ladje, če so manjše, imajo vsaj dve vrsti klopi in prehod med njimi. Na levi strani je bil vhod v cerkev. Verniki so se po levi strani približali oltarju, odložili darilo in se po desni strani odpravili ven. Zato so ženske klopi na levi strani cerkve, moške pa na desni.
V 16. stoletju renesansa spremeni gradnjo cerkva in se zopet obrne k človeku. Obstajajo predpisi, kako graditi svetišča. Cerkev v baroku (17. in 18. stoletje) oblikuje slovensko kulturno krajino.. V začetku 20. stoletja slovenski arhitekt Jože Plečnik uvaja modernistične oblike cerkva (Bogojina, Barje). Predvsem po drugi svetovni vojni gradijo moderne cerkve, po načrtih, ki so jih prevzeli v drugih deželah in drugih kulturah, zato so take gradnje moteče v slovenski kulturni krajini. Taka je tudi nova grosupeljska cerkev, ki je nastala kot kopija japonske cerkve v Tokiu.
Nova slovenska cerkev, pa naj bo krščanska, pravoslavna ali džamija ali sakralni prostor drugih 46 verskih skupnostih v Sloveniji, mora vedno upoštevati, da je človek merilo arhitekture.
Prispevek pripravila: Marija Samec
Fotografije: Ivo Puhar
Oznake: Peter Fister, predavanje, svetišča