Zadnja leta veliko govorimo o vseživljenjskem učenju. Še vedno pa se učenje v mislih mnogih povezuje bolj ali manj zgolj s formalnim izobraževanjem.

Kdaj smo prvič slišali za izobraževanje starejših?

V 70-letih prejšnjega stoletja je bilo izobraževanje v Sloveniji ozko usmerjeno in sicer se je smatralo skoraj izključno le kot usposabljanje za delo in politično vzgojo ljudi. Slovenski strokovnjaki za izobraževanje odraslih so v svojih stikih s tujino presenečeni spoznavali, kako široko in razvejano je izobraževanje odraslih drugod.

Ko je dr. Ana Krajnc, profesorica za andragogiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani, leta 1971 opravljala specializacijo iz andragogike na Inštitutu Ontario za raziskovanje v izobraževanju (OISE) Univerze v Torontu v Kanadi, je med drugimi zanjo novimi pojavi v izobraževanju odraslih odkrila tudi izobraževanje starejših (senior education). S pojavom izobraževanja starejših se je Ana Krajnc srečala tudi leta 1976 kot članica komisije za komparativno izobraževanje odraslih v UNESCU. Paul Lengrand, oče vseživljenjskega izobraževanja, je na konferenci v Parizu predstavil univerze za tretje življenjsko obdobje (UTŽO), ko je predstavljal nadaljevanje vseživljenjskega izobraževanja iz enega življenjskega obdobja v drugo. Prvo UTŽO je ustanovil Pierre Vellas, profesor mednarodnega prava, leta 1973 na univerzi v Toulousu. V naslednjih letih so temu trendu sledile UTŽO tudi drugod po Franciji. Ana Krajnc je izobraževanje starejših teoretično obravnavala v okviru rednih predavanj za študente andragogike in pedagogike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Leta 1979 je na evropski konferenci v Berlinu sodelovala s prispevkom Pred upokojitveno izobraževanje v Evropi (Preretirement Education in Europe). Tovrstne prakse v domačem okolju nismo poznali, zato je pojav obravnavala na osnovi raziskav tujih inštitutov. Odprlo se je novo področje priprave na upokojitev in usposabljanje za prehod iz drugega v tretje življenjsko obdobje.

Od prve ideje do uresničitve v praksi

Ana Kranjc je v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja izobraževanje starejših sistematično vpletla v predavanja o vseživljenjskem izobraževanju. Ideja o izobraževanju starejših se je leta 1984 porajala še po drugi poti. Profesorica Dušana Findeisen je poučevala francoščino na Centru za tuje jezike v Ljubljani. Med svojim rednim delom profesorice je iskala tudi pot do svobodnejših, inovativnejših in bolj kulturno naravnanih vsebin ter oblik izobraževanja. Med poletnim izpopolnjevanjem v Franciji je leta 1984 slišala nekaj o univerzi za tretje življenjsko obdobje. V Toulousu se je osebno srečala s profesorjem Pierrom Vellasem, ustanoviteljem prve UTŽO, ki je marsikaj razkril in obenem svetoval, kako začeti. Ana Kranjc je leta 1985 na seminarju za izobraževalce odraslih ljubljanske regije predstavljala izobraževanje starejših in spoznala profesorico Dašenko Komac, direktorico Centra za tuje jezike, kjer je isto leto začela delovati prva eksperimentalna izobraževalna skupina za starejše. Skupino za francoski jezik je vodila profesorica Dušana Findeisen. Obe strokovnjakinji, Ana Kranjc in Dušana Findeisen, sta vzpostavili stik, teorija in praksa izobraževanja starejših sta si podale roke. Začela se je pot skupnega ustvarjanja, sodelovanja, dolgoletnega prijateljstva in razvoja starejših v Sloveniji. To je začetek izobraževanja starejših v Sloveniji. Prostor za izobraževanje starejših se je v Ljubljani začel odpirati po zaslugi Oddelka za pedagogiko in andragogiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, leta 1985. V študijskem letu 1985/86 je potekal enoletni program usposabljanja bodočih vodij in mentorjev univerz za tretje življenjsko obdobje. Ideja o izobraževanju starejših se je iz Slovenije razširila tudi v druge republike nekdanje Jugoslavije, pod vplivom in ob podpori Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje so nastale tudi UTŽO v Zagrebu, Beogradu in Skopju. Ljubljanski UTŽO pa so sledile še univerze širom Slovenije.

Pri učenju ni starostne omejitve

Vseživljenjsko učenje je proces, ki vključuje vse oblike učenja, tako formalno, kot neformalno in aformalno ter naključno ali priložnostno. Poteka v različnih učnih okoliščinah, od rojstva prek zgodnjega otroštva in odraslosti in kar želimo na tem mestu še posebno poudariti – do konca življenja. Učenje ni nekaj, kar bi lahko ločili od življenja, in se pravzaprav nikoli ne preneha. Že davno so ovržena tradicionalna pojmovanja, po katerih naj bi imeli sposobnosti in zmožnosti za učenje predvsem mladi, zmožnosti učenja danes pripisujemo ljudem v vseh življenjskih obdobjih, vemo pa tudi, da se v različnih življenjskih obdobjih učimo različno. Vseživljenjsko učenje je proces, katerega cilj je poleg ustvarjanja novega znanja in spretnosti seveda tudi spodbujanje kakovostnega staranja, vključevanja starejših v družbo in sožitje generacij. Družbe v razvitih državah se starajo, starajoče se družbe pa potrebujejo vizijo izobraževanja starejših odraslih. Ker je izobraževanje starejših namenjeno tudi boljšanju sožitja generacij, omogočajo izobraževalni programi tudi spoznavanje problematike vseh starejših in mlajših generacij.

Namen učenja starejše generacije

Učimo se zato, ker imamo nov način proizvajanja in nove načine življenja drug z drugim. Nove tehnologije prinašajo številne odgovore, pa tudi številna vprašanja. Svet se spreminja hitreje kot nekoč. Nihče ne more ostati zadaj, si privoščiti, da bi svet napredoval, sam pa bi ostal nepremičen, zadaj. Učenje je kot dihanje, brez njega ne moremo, tako meni profesorica Dušana Findeisen v razgovoru z novinarko Ireno Račič za časopis Dnevnik v avgustu 2014. Prof. Dušana Findeisen meni, da prednjači učenje, da znamo nekaj narediti, zaostajamo pa, kar je še pomembnejše, v učenju in izobraževanju, ki nas uči biti drug z drugim. Prav zato so v tretjem življenjskem obdobju pomembni programi, kot so Medsebojno odnosi, Transakcijska analiza, Babica in dedek za današnji čas, Umetnost pripovedovanja, Ustna zgodovina in drugi, ki nas učijo, kako živeti skupaj, kako delati skupaj. Izobraževanje je potrebno tako za starejše same kot za skupnost, za njihov krog prijateljev, za lokalno skupnost, v katerih živijo, za sodelovanje v družbi in odločanje. To je način, da starejši še naprej ostajajo aktivni del družbe in pomagajo pri odločanju.

V tretjem življenjskem obdobju se človek uči zase

Otrok v predšolskem obdobju je razmeroma svoboden pri odkrivanju sveta. Ko vstopi v šolo, se vkaluplja. V šolskem obdobju se pogosto dogaja, da se otroci učijo zato, da ustrežejo odraslim: učijo se, da bo mamica vesela, da bo očka zadovoljen, da jih bo učiteljica imela rada, da bodo pohvaljeni pravi prof. Dušana Findeisen. Študentje se učijo za izpite in ocene. V odraslosti pa so pomembnejše od izobraževanja, skrb za otroka, družino, službena potovanja, gradnja doma. V tretjem življenjskem obdobju, meni prof. Findeisenova, da se človek končno uči sam zase in uči se svobodno. Uči se le, če ga učenje veseli, in le tisto, kar ima rad.

S projektom »Znaš, nauči drugega« do nove medgeneracijske kulture

Na UTŽO so se že pred časom lotili zanimivega projekta Znaš, nauči drugega, ki ponuja prostor za ustvarjanje nove skupne medgeneracijske kulture. Smisel tega projekta, ki ga podpirajo Ministrstvo za notranje zadeve RS in Evropski socialni skladi, je večplasten, in sicer, da s čim manj materialnih sredstev pridobimo kar največ znanja, hkrati pa ozavestimo ljudi, da ni vse v šolanju in da 80 odstotkov znanja pridobimo po neformalnih poteh in nenazadnje je smisel projekta, da nas nauči znanje darovati, pojasnjuje prof. Dušana Findeisen. Znanje je namreč nekaj posebnega. To ni navadno blago. Če damo od sebe kos kruha, ga nimamo več, če damo znanje, ga še zmeraj imamo in sredi dajanja, se nam znanje bogati. Gre za projekt, ki se uvršča med vrsto inovativnih pobud Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje in je nastal na pobudo prof. Ane Kranjc ter v sodelovanju z Meto Žgur, Mašo Bizovičar, Borutom Lipovcem, podjetjem S&T in drugimi. Izvajati so ga začeli pred nekaj leti. V tem času pokriva predvsem računalništvo, če govorimo o organizacijsko podprtem izobraževanju v parih. Gre za akcijo širokega računalniškega opismenjevanja starejših. Gre namreč za znanje, ki ga starejši potrebujemo v vsakdanjem življenju, da vzdržujemo stike s prijatelji in družino, da si poglobimo znanje in si morda ustvarimo novo poklicno pot, da vstopamo v e-upravo, e-komunikacijo, e-gospodarstvo, skratka, da se ne znajdemo na robu informativne družbe. Projekt se je prenesel na številne univerze za tretje življenjsko obdobje po Sloveniji, v medgeneracijske centre in v nekatera podjetja.

Uporabljeni viri:
Publikacija: Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje, avtorjev: prof. dr. Ana Krajnc , doc. dr. Dušana Findeisen, mag. Pavla Tajnšek Rapoša;-
Irena Račič: Ko damo hlebec kruha, ga nimamo več, ko podarimo znanje, pa ga še zmeraj imamo…..Dnevnik, 28.08 2014

Prispevek pripravil: Ivo Puhar

Oznake: vseživljenjsko učenje