… le zagonetno se je nasmihal izpod svojih brkov,  ko smo se po prehojeni poti čez Rožnik ustavile in slikale ob njegovem kipu na Cankarjevem vrhu.
Zinka, naša mentorica za nordijsko  hojo, nas je, kot je obljubila v začetku letošnjega šolskega leta, zadnji petek v mesecu, torej 26. februarja, spet popeljala na pohod. Tokrat smo se zapeljale do Ljubljane, da se na lastne oči prepričamo, da si je zaslužila naslov Zelena prestolnica Evrope.

Projekt Zelena prestolnica Evrope je pobuda Evropske komisije, v okviru katere skupina okoljskih strokovnjakov in žirija vsako leto eno evropsko mesto imenujeta za zeleno prestolnico Evrope. Naslov  je namenjena mestu, ki dosega visoke okoljske standarde in je zavezano ambicioznim ciljem za nadaljnje okoljske izboljšave in trajnostni razvoj. Cilj te pobude je torej izreči priznanje in nagraditi lokalna prizadevanja za izboljšanje okolja, gospodarstva in kakovosti življenja v mestih.
Prvo zeleno prestolnico Evrope so razglasili leta 2010, naziv pa je dobil Stockholm. Ljubljana je bila že za leto 2015 v ožjem izboru, pred dvema letoma pa je njeno imenovanje za leto 2016 razglasil evropski komisar za okolje Janez Potočnik. Izbrana je bila med dvanajstimi kandidati.

Že pogled na zemljevid Ljubljane nam pokaže, da gozdovi Golovca in Rožnika segajo daleč proti centru mesta, da se s parkom Tivoli  centra celo dotikajo in da nad starim mestnim jedrom kraljuje zeleni grajski grič. Tem naravnim danostim so občinski urbanisti dodali še prijazno prometno ureditev, urejena sprehajališča, cestno razsvetljavo na sončno energijo, izposojo koles in verjetno še kaj, kar je prepričalo  Evropsko komisijo.

Svoje razgibavanje smo, kot je pri nordijski hoji red in navada, začele z ogrevanjem, potem pa smo se podale proti Šišenskemu hribu. Šle smo pod Tivolskim gradom, kjer domuje Mednarodni grafični likovni center, in mimo štirih litoželeznih psov, ki jih je leta 1864 izdelal takrat znameniti nemško-avstrijski kipar Anton Dominik Fernkorn. Legenda pravi, da je psom pozabil izdelati jezike, kar je izzvalo splošen posmeh in kipar naj bi zato leta 1878 naredil samomor.

Najprej smo hodile po Jesenkovi poti, na kateri so nas informacijske table opozarjale na različne drevesne vrste. Pot so uredili pred tridesetimi leti in jo poimenovali po Franu Jesenku (1875-1932), prvem predavatelju botanike na ljubljanski univerzi. Žal so bila drevesa ob poti še brez listov in žal smo ob poti naleteli tudi na bedne ostanke nekoč imenitnega hotela Bellevue. Šle smo tudi mimo zaletnega stolpa,

edinega ostanka prve smučarske skakalnice v Ljubljani, ki so jo dogradili leta 1954 in že čez 13 let opustili. Na pobočjih Šišenskega hriba so zdaj zgrajene tri nove skakalnice, primerne tudi za poletne smučarske skoke.

Različna telovadna orodja ob poti  so nam povedala, da smo prišle do trim steze Mostec, kar je pomenilo, da smo prečkale  ves Rožnik. Prečkale smo še Večno pot ter se ustavile ob lepo urejenem Koseškem bajerju. Nastal je v nekdanji glinokopni jami, danes pa je priljubljen cilj sprehajalcev.  Kljub zimi smo na njem občudovale račke in labode.

Pot smo nadaljevale po gozdu vzporedno z Večno potjo, ob ograji, ki obdaja živalski vrt, pa smo se začele vzpenjati proti Cankarjevemu vrhu. Kmalu smo zagledale rdečo cerkvico

Marijinega obiskovanja, pod njo pa znamenito gostilno Rožnik, znamenito po Cankarju, ki je tam živel od leta 1910 do 1917, in, kot nam je zagotovila Zinka,znamenito po flancatih. Da si zaradi slednjih res zaslužijo pohvalo, smo seveda preizkusile tudi same.

Spust mimo gostilne Čad je bil hiter, potem pa smo obhodile še Tivolski ribnik, ki so ga izkopali že leta 1880 in je bil namenjen drsanju. Očitno so bile včasih zime bolj mrzle. Ob ribniku smo naletele na nekaj cvetočih grmov nepozebe. Na Jakopičevem sprehajališču pa nas je kar 116 ogromnih fotografij Mirana Kambiča spomnilo na

bogato ljubljansko arhitekturno dediščino iz časa secesije. Secesija je bila prevladujoč stil  na prehodu 19. v 20. stoletje, torej v času, ko so popotresno Ljubljano intenzivno obnavljali. Takrat je nastal Zmajski most, takrat so bile zgrajene čudovite stavbe na Prešernovem trgu in ob Miklošičevi cesti ter številne druge zgradbe, lepi primerki tega zanimivega  sloga.

Po štirih urah, od tega smo dobre tri ure hodile, smo bile spet pri tivolskem parkirišču.  Še nekaj razteznih vaj in “Na svidenje v ponedeljek”.

Prispevek pripravila: Vida Curk
Fotografije: Vida Curk

Oznake: Rožnik