Ivo Frbežar – 70 let – Univerza za 3. življenjsko obdobje Grosuplje

Dvorana Mestne knjižnice Grosuplje, 24. junija 2019

Gost večera Pusti peti moj’ga slavca je bil naš krajan Ivo Frbežar, ki se je s svojim literarnim ustvarjanjem zapisal v slovensko literarno zgodovino. O svojem pesnjenju razmišlja takole:

Hotel sem postati slikar, pa nisem bil sprejet na akademijo. Amaterizem mi ni dišal. Zato sem se ujezil, zaklenil barve in štafelaj v klet in se odločil, da svoje mesto poiščem v drugi ljubezni, to je v literaturi. Po duši sem torej slikar, poezija je stopila v moje življenje kasneje, čeprav sem pisal že v zgodnjih letih, pri sedmih. Prva nagrada za pisanje me je doletela že v prvem razredu ob sodelovanju v Mladi njivi, ki jo je pri Ljubljanskem dnevniku urejal Ferdo Godina, s katerim sva kasneje postala dobra prijatelja. Pa vendar menim, da tudi danes »slika«, impresija, delno določa mojo poetiko, poezijo in je z njo povezana.

Od začetkov pa do prve objavljene pesniške zbirke je bila kar dolga pot, na kateri se je počasi oblikovala in izoblikovala moja poetika. Nikoli me niso zadovoljevale preproste, lepe, že na prvi pogled izpovedne in na prvo žogo všečne pesmice, s katerimi želi avtor s povzemanjem hipnih čustev fascinirati bralca. Menim, da je z vsakdanjim govorom težko poimenovati današnji svet, saj drugače ostane le gola lažniva realnost. To pa, vsaj zame, ni umetnost. Nerad govorim o vplivih, saj je jasno, da z bogatim branjem vsrkavaš in nezavedno naseljuješ svojo bit in dušo. Virtuoznost jezika, »muzika« in skrivnostna vsebina so tisto, kar določa mojo poetiko in mene kot pesnika.

Prve pesniške zbirke Presežnosti leta 1984 sem bil, seveda, najbolj vesel. V naslednji zbirki Orosilo orosilo (1993) sem že izpilil svojo poetiko. Nekatere pesmi iz te zbirke so bile inspiracija skladatelju Pavlu Šivicu za njegovo zadnjo simfonijo. Jezikanja (1999) mi je še ljubša zbirka. V zbirki Stoji gorilna pisana ali za/nos (2001) sem združil različne literarne oblike. Zavestno sem strgal takšne in drugačne okove. Nisem se pustil (samo)omejevati in prilagajati konvencijam družbe. Knjiga, kakršna je, je nastala zavestno. Tudi sicer sem že od mladosti nagnjen k radikalizmu, tudi cinizmu in sarkazmu. Sicer poskušam vedno tudi zbirko sámo urediti in enotno oblikovati, kar terja precej discipline, resnosti in dela.

Na nek način se moja radikalna poetika reflektira tudi v Anti-sonetih (2011). V slovenski poeziji ima sonet nek poseben, skorajda posvečen status. S svojimi anti-soneti sem želel pri sebi temu narediti konec, se posmehniti temu sonetu in pokazati nek nov, svež prijem. Po drugi strani pa mi ta oblika omogoča, da se izražam v svojem prepoznavnem stilu in uspem v to posodo položiti svojo pesem. Zbirka je nastajala polni dve leti, kot celota pa je sestavljena iz kadrov, kot film, ki jih mora v končno sliko/podobo sestaviti bralec sam. S tem ga silim v sodelovanje in mu obenem dopuščam svobodo, ki jo poezija itak terja od resnega bralca. Antisonete je v džezovski maniri uglasbil grosupeljski glasbenik Klemen Kotar in so izšli na zgoščenki leta 2017.

Biografija:

Ivo Frbéžar je pesnik, pisatelj, slikar, grafični oblikovalec, publicist, fotograf, urednik in založnik. Rodil se je v Šmarja – Sapu, v zaselku London, 30. septembra 1949. Študiral je primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani in na londonski šoli za odnose z javnostmi (London school of public relations LSPR). Je član DSP in Slovenskega centra PEN. Piše predvsem poezijo, lirično prozo, pesmi in prozo za otroke, radijske igre ter literarno kritiko.

V času, ko še ni bilo pesniških delavnic, o kreativnem pisanju se je šele govorilo, je zbral skupino literatov v Literarni klub Grosuplje in organiziral poletno literarno šolo na Polževem. Rodila se je revija Res !988), kasneje še Reporter zdaj (1991). V Grosupljem je ustanovil založbo Mondena, pri kateri je izšlo kar 180 literarnih del pretežno slovenskih avtorjev. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je organiziral Adamičeve večere, na katere je povabil znane slovenske pisatelje, pesnike in glasbenike in tako širil vedenje o premalo znanem slovensko-ameriškem pisatelju iz Praproč pri Grosupljem.

Do sedaj je izdal 15 lastnih knjig, od tega 2 v prevodu v tujini, z izborom pa je sodeloval v sedmih zbornikih in antologijah. Njegova dela so prevedena v 15 jezikov (angleški, italijanski, španski, francoski, portugalski, češki, slovaški, poljski, ruski, romunski, makedonski, bolgarski, hrvaški in srbski jezik, haikuji tudi v japonskem). Prejel je štiri mednarodne nagrade za poezijo. Živi na Mali Ilovi Gori, kjer se zadnja leta posveča predvsem poeziji in slikanju.

Morda njegovo življenje in delo najlepše ilustrira haiku iz njegove zbirke Brinove jagode (2000):