Pred nami je bil zadnji pohod v okviru tega šoljskega leta Univerze za tretje življenjsko obdobje Grosuplje. Odločil sem se za še en pohod na Kočevsko, da bi si ogledali Borovško naravoslovno pot, obenem pa še odkrivali nekaj zakrite zgodovine nekdanjega

ozemlja Kočevarjev, Nemcev, ki so na Kočevskem živeli polnih 600 let. Vojna vihra jih je odplaknila po svetu in danes so njihova naselja prerasla z  grmovjem. Ostalo je le malo sledi njihovega bivanja.
Iz Grosupljega smo v soboto, 19. maja 2018, odrinili proti Ribnici, Grčaricam, Gotenici, Kočevski Reki in se ustavili  v Borovcu. To je bil cilj našega obiska.

Kavo smo popili na kmetiji Jurjevič, edini kmetiji v nekdanji vasi Ravne (Eben). Pred odhodom v pragozd Krokar smo se seznanili še s kratko zgodovino doline: Borovec je bil sedež občine, v kateri je bilo 5 naselij. Borovec je imel 35 hiš, Inlauf 17 hiš, Pleše 6 hiš, Ravne 19 hiš in zaselek Draga 2 hiši.

Prebivalci so se preživljali s kmetijstvom, gozdnimi deli, izdelavo suhe robe.  Ukvarjali so se tudi s turizmom, kajti pogled s Krempe v dolino Kolpe je dih jemajoč. Borovška dolina je takrat veljala za »kočevsko Švico«. V občini je bilo skupaj 79 hiš, v katerih je živelo kakšnih 500 prebivalcev. V Borovcu, središču občine, so bili šola, dve gostilni, cerkev in oblastni urad. Po letu 1945 je bilo

tukaj kazensko taborišče za moške. Leta 1955 so taborišče ukinili in večino zgradb porušili. Borovec so vključili v zaprto območje in do leta 1991 tukaj ni bilo dovoljeno hribolaziti. Danes je to samo zgodovina.

Po tem uvodu smo se odpravili na pot. Skupino bolj trmastih sem odpeljal na obrobje pragozda Krokar in  na plezanje preko podrtih  stoletnih dreves, Vida je po lažji poti vodila ostale pohodnike.  Naša pot se je po nekaj korakih  obrnila levo v gozd pod obronke Cerka in Krokarja. Po polagoma dvigajoči poti smo se z veseljem pomikali naprej. Kmalu nam je pot otežilo deblo, podrto preko

poti. Brez težav smo to oviro premagali, no, pozneje pa nas je ustavilo pravo razdejanje, ki ga je med stoletnimi debno lani decembra naredilo orkansko neurje. S spretnostjo in malo plazenja čez debla in pod njimi

smo tudi to premagali. Kmalu smo zagledali prve ključavnice, ki imajo tukaj najbolj južno rastišče v Sloveniji. Na razcepu poti proti Krokarju smo se obrnili navzdol in se spustili proti sedlu Krempa. Tam so nas že čakali ostali pohodniki.
Vida je svojo skupino peljala skozi gozd proti Borovcu. Ogledali so si orjaško

bukev, malo pred vasjo pa bunker, arhiva nekdanje milice. V vasi cveti ogromno sadnih dreves. Ogledali so si  še edini preostali zgradbi, nekdanjo šolo in gostilno. V nekdanji vasi Inlauf so še vidni temelji nekaterih hiš in  mnogo je cvetočih sadnih dreves. Letos bo bogata letina. Morda bomo šli pogledat, kaj je zraslo.

Za vasjo Inlauf se je pot kmalu nagnila in v udobnem vzponu so kmalu prispeli na sedlo Krempa. Tam so si med čakanjem na prvo skupino privoščili malico ter nabrali polne vreče čemaža.

Skupaj smo osvojilio še naš cilj, vrh Krempo (941 m). Na sedlu Krempa smo nameravali še malicati, vendar nas je dež odgnal v dolino in naprej do kmetije Jurjevič. Gospodinja nas je pričakala s slastnim ajmohtom, tako da smo pozabili na dež. Ostal bo le spomin na lep pohod.

Besedilo je napisal Anton Rajh
Fotografirali so Veronika Spacapan,  Ivanka Mrak, Anton Rajh in Vida Curk

Oznake: kočevski Nemci, Krempa, Krokar