26. april 2023
Ko smo bili decembra lani na Kalu nad Hrastnikom, smo v daljavi občudovali Šmohor, ki
smo ga nameravali obiskati letos. Vremenska napoved za sredo, 26. aprila 2023, je bila
obetavna, zato smo se pohodniki UTŽO Grosuplje ob 6. uri odpeljali z vlakom do Ljubljane.
Prestopili smo na hitri vlak in že ob 8. uri prišli v Laško, kjer nas je pričakalo lepo sončno
vreme. Po tradiciji smo šli najprej na jutranjo kavo, potem pa smo začeli pohod.
Šli smo mimo zdravilišča, po podhodu pod železniško progo do gasilskega doma in naprej do
kapelice, kjer nas je kažipot usmeril desno proti Šmohorju in Maliču. Označena planinska pot
gre strmo navkreber, najprej po asfaltni cesti, nato pa po stopnicah na dobro uhojeno
planinsko pot.
Med hišami vasice Debro se pot nadaljuje čez travnike do gozdnega roba. Od
tu je lep pogled na romarsko cerkev svetega Mihaela z zvonikoma v vasi Šmihel nad Laškim,
zgrajena pa je bila med letoma 1637 in 1641. Pohod smo nadaljevali po udobni gozdni poti, v
senci mladega bukovega listja.
Po slabi uri smo prišli do razgledne točke s klopco in
znamenjem, ki sta ga leta 2020 postavila zakonca v zahvalo za uspešno okrevanje po težki
nesreči. Od tukaj je prelep pogled na grad Tabor nad Laškim in na mogočni Hum, Savinjo,
mesto Laško z zdraviliškim kompleksom, cerkev svetega Martina ter Pivovarno Laško.
Po
kratkem počitku in fotografiranju smo nadaljevali pohod, večinoma po gozdu, včasih tudi
malo po cesti. Ob poti so nas spremljali majhni izviri vode. V zadnjem delu poti strmina
popusti in kmalu smo prišli iz gozda. Prečkali smo travnik in se sprehodili po raztegnjenem
naselju Šmohor, ki se imenuje enako kot vrh, do cerkve svetega Mohorja.
Cerkev je bila prvič omenjena leta 1421, večkrat je doživela dozidave in predelave, današnja
podoba pa izvira iz 18. stoletja. V njeni bližini so tri mogočne lipe, imenovane tudi turške, ki
so stare več stoletij in kot simbol Svete Trojice ter prijateljstva med ljudmi vabijo k druženju
v svoji senci. Od cerkve je lep pogled na bližnji Malič, Posavsko hribovje, Celjsko kotlino in
del Pohorja.
Od cerkve smo se po sprehajalni poti in čez travnike sprehodili do prijetno urejenega
planinskega doma, zunaj pa je tudi veliko otroških igral. Tukaj smo imeli daljši počitek, saj
smo počakali, da so skuhali klobase. Ob čaju in pijači iz naše največje pivovarne ter prijetnem
klepetu je čas hitro minil. 
Začetki Pivovarne Laško segajo v leto 1825, ko je Franz Geyer
začel variti pivo. Po menjavi lastnikov in stečaju pivovarne je leta 1889 pivovarno kupil
Simon Kukec, ki velja za očeta laškega piva. Leta 2015 je Pivovarno Laško Union prevzel
nizozemski Heineken.
Do planinskega doma se lahko pripeljete z avtomobilom, zato je obisk Šmohorja mogoč za
vse obiskovalce, tudi tiste, ki ne zmorejo več hoje v hrib. V bližini doma so delavci urejali
postajališče za avtodome. Mi smo se vračali po isti poti. Nismo se preveč obotavljali, saj se je
začelo oblačiti. Na železniško postajo Laško smo prišli malo pred odhodom vlaka.
Tudi pri
prestopu v Zidanem Mostu in Ljubljani nismo čakali, tako da smo se v Grosuplje vrnili dovolj
zgodaj, da so se nekateri pohodniki uredili za večerni obisk predstave v kulturnem domu.
Preživeli smo lep, sončen, cvetoč in zelen pomladni dan.
Zapisala: Danica Nežič
Fotografirali smo: Danica Nežič, Tone Rajh in Ivo Puhar