Petek, 14. maja 2010
Krožek za književnost vsako leto pripravi ekskurzijo za vse »študente univerze«. Zadnja leta spoznavamo slovensko zamejstvo. Bili smo že v Terskih dolinah, v Porabju, letos pa smo se odpravili na Koroško. V petek, 14. maj 2010, smo se ob 6. uri odpeljali z železniške postaje v Grosupljem.
Po postanku za jutranjo kavo v Tržiču smo se zapeljali čez Ljubelj do Kožentavre, vasi nad Borovljami, kjer smo pobrali našo vodičko Sonjo Wakounig in se napotili proti Celovcu. Ponavadi se ustavljamo v trgovinah v predmestju, tokrat pa smo se peš odpravili po lepo urejenih ulicah mesta, si ogledali zmaja, ki menda pomiga z repom, če gre mimo devica, mlajša od 16 let, pa menda tega ni storil že več sto let. Na tržnici smo videli okamenelega ribiča, ki ni hotel govoriti slovensko z menihom, ki je hotel od njega kupiti ribe in je celo žalil Slovence, zato je okamenel. Duhovita in energična vodička nam je pokazala tudi lepe stare stavbe in dvorišča, v dvorani grbov pa smo videli knežji kamen, ki so ga prenesli iz mestne hiše po Heiderjevi smrti. Na Zvezni gimnaziji v Celovcu smo se srečali z dr. Francetom Vrbincem, slavistom in jezikoslovcem, našim rojakom, rojenim v Šmarju – Sapu, in njegovim sinom dr. Mihom Vrbincem, ravnateljem šole in tudi slavistom. Šele po ravnateljem prikazu življenja in dela ter radostih ter težavah na tako posebni šoli v tujejezičnem prostoru, smo se zavedli, kakšno pomembno poslanstvo za Slovence predstavlja. Ogledali smo si še slike koroškega slikarja Valentina Omana, ki krasijo stene stopnišč in hodnikov in dijakom ponujajo res enkratno kulturno okolje. Srečanje z rojakoma, njun prijazen in umirjen sprejem in njune tople besede so nas pospremila naprej po naši poti.
Zapeljali smo se k Gospe Sveti, si ogledali cerkev, se na drugem gričku povzpeli do Krnskega gradu, oziroma cerkve in kapele, kar je še ostalo od nekdanjih stavb, vodička pa nam je pokazala tudi travnik, na katerem je stal knežji kamen, kjer so opravljali ustoličevanja koroških vojvod. Zadnji po starem običaju ustoličeni vojvoda je bil Ernest Železni, sin Viride, grofice Viscontijeve s Pristave nad Stično. Malokdo je vedel, da je, ko je pisal ameriško ustavo, zapis o ustoličevanju koroških vojvod dobro preučil predsednik Jefferson.
Na tretjem malo višjem griču nad Gosposvetskim poljem smo si ogledali Plešivec, graščino, ki so jo lastniki prodali celovški škofiji, ki je tu ustanovila šolo, ki so jo obiskovali vsi izobraženci, umetniki in politiki današnje koroške stvarnosti. V lepi veliki cerkvi smo si ogledali prelepe poslikave oltarja in sten Valentina Omana. Še en postanek nas je čakal. Namenjeni smo bili še v Sveče, kjer je preživel zadnja leta svojega življenja v domovini nerazumljeni in odklonjeni kipar France Gorše. Po razstavi nas je vodila gospa Marija Inzko, mama veleposlanika in politika Valentina Inzka. Tudi ta obisk je bil napozaben.
Polni vtisov smo se vračali domov. Članice krožka za književnost: gospe Tavčarjeva, Krejanova, Fortunatova, Kočevarjeva so nas celo pot razveseljevale z odlomki zanimivih literarnih del, gospa in gospod Cedilnikova pa sta nas s harmoniko in petjem tudi po glasbeni plati prestavila na Koroško.
Marija Samec