“Bravo, babi,” si je čestitala Tatjana, ko se je proti koncu poti ozrla nazaj na goro, ki smo jo pravkar osvojili. Pa je čestitka veljala vsem sedmim babicam, ki smo skupaj z našim vodnikom Tonetom v torek, 7. maja 2019, osvojile Kamniški vrh.

Ta gora niti ni zelo visoka, 1259 m se dviguje nad morje, le dostopi do nje so precej zahtevni, če seveda izbereš, kot je storil naš vodnik, razgledno pot z južne strani. Druge poti so manj zahtevne, vendar brez čudovitih razgledov, ki so nas spremljali med vzponom.

Kamniški vrh je del pogorja, ki se vzpenja nad dolino Bistričice med Stahovico in Krvavcem. S sedla med njim in sosedno Planjavo se spušča strma grapa, ki so ji domačini zaradi oblike, ki spominja na šopek, nadeli poetično

ime Roža, tudi Kamniška roža. Pri imenu pa se poetika že konča. Grapa ni prehodna, levo in desno od nje pa se strmo vzpenjata dve kamniti, krušljivi in prav nič prijazni stezici. Naš vodnik Tone je to vedel, zato se je kar dvakrat odpravil iskat bolj prijazno pot in

jo je ob pomoči prijaznega domačina tudi našel. Torej smo se veselo odpravili osvajat vrh, prepričani, da pred nami ni hujšega izziva.

Po obvezni jutranji kavici v Kamniku smo se odpeljali proti Stahovici in pred njo zavili v dolino Bistričice. Malo za vasjo Slevo smo pri kamnolomu zaparkirali in se podali v čudovit, s soncem obsijan dan.

Pot nas je vodila čez Ravne senožeti in po travnikih pod grapo Kamniška roža, potem pa nam je, kot že nekajkrat, ponagajal planinski škrat. Usmeril nas je na eno od strmih poti ob grapi, tako da smo kar nekaj časa “grizi kolena” in nekateri tudi glasno sopli, preden smo prilezli do sedla. Od tam pa je le še 15 minut do Kamniškega vrha.

Že na sedlu se je odprl pogled na sever proti Kamniškim Alpam, vrh pa nas je nagradil s čudovitim razgledom proti jugu. Na vzhodu je ležala s snegom pokrita Velika planina, za dolino

Kamnižke Bistrice so se sončili hribi Zasavskega hribovja, še malo v desno je silhueta Šmarne gore nakazovala, kje leži Ljubljana. Proti zahodu se je nad Planjavo vzpenjal Krvavec.

Le nekaj korakov od vrha je postavljen bivak in na klopcah ob njem smo si privoščili malico in prijeten počitek. V dolino pa smo se vrnili po resnično bolj prijazni in

manj strmi stezici, po tisti, ki se nam je na poti navzgor izmaknila. A čeprav je bil vzpon kar zahteven, smo ga zmogli vsi in to nas je opravičeno navdajalo s ponosom.

In ko smo si v Kamniku Pri Maistru privoščili pivo, smo ga popili z občutkom, da smo si ga zaslužili.

Oznake: Kamniški vrh