Spoštovane pohodnice, spoštovani pohodniki, spoštovani vsi navzoči.

Pohod po Prešernovi poti je speljan, da se spomnimo pesnika in lepot ter vsega, kar nam nudi. Tega pa ni malo.

Vsako leto praznujemo 8. februar kot slovenski kulturni praznik – v spomin na leta 1849 umrlega pesnika, doktorja Franceta Prešerna; imenujemo ga tudi Prešernov dan.

Naš pesnik Prešeren je v otroštvu dve leti, od 1808 do 1810, bival na tukajšnjem Kopanju pri tedanjem lokalistu, starem stricu Jožefu Prešernu, torej pred 210-imi leti.

Prešernoslovec Anton Slodnjak je ob preučevanju Prešernovega življenja in dela napisal tudi njegovo biografijo z naslovom Neiztrohnjeno srce.

Pripoved lahko na kratko povzamemo, da Franceta branje najprej ni zanimalo, a z vztrajnostjo ga je Jožef naučil slovenskega in nemškega branja. S tem mu je odprl nov svet. Od zdaj ni bila pred njim varna nobena knjiga. Nekaj časa je stric zaklepal knjižnico, France pa mu je izmikal ključ in se skrival s knjigami na sončnih jasah pred cerkvijo, ali pa hodil brat  na polje in v gozd..

Omenjeni so tudi Francozi, ki so prav v času Prešernovega bivanja na Kopanju tretjič zasedli Kranjsko ter ustanovili Ilirske province; prav tako omeni procesije do bližnjih podzemskih jam na Čušperku in Ilovi Gori, ki so spadale med vremenske jame, zato so jih blagoslavljali, da ne bi povzročale škode z ujmami. Ne moremo vedeti, če je Prešeren bil na kakšnem tovrstnem dogodku, gotovo pa je zanj slišal.

Po odhodu v šolo v Ribnico se je Prešeren še večkrat vračal na Kopanj k staremu stricu Jožefu, saj je bil njegov dobrotnik in podpornik tudi kasneje.

Ustvaril je nov pesniški jezik, saj je jezik eno najpotrebnejših in najbolj dragocenih orodij kulture. Jezik je pač osnovni razpoznavni znak naroda. Prešeren je bogastvo tedanjega slovenskega jezika še nadgradil in ga uvedel v krog svetovne literature.

Ne pred njim in ne za njim ni doživel slovenski poet toliko knjižnih izdaj svojih pisanih misli, kakor France Prešeren. To nam nazorno dokazujejo izdaje njegovih Poezij v različnih zasnovah izdajateljev, med katerimi najdemo vse od krasotno ilustriranih, pisanih, pa do miniaturnih.

Ozrimo se samo na faksimilirano izdajo, ki je izšla leta 1909 ob 60-letnici smrti. Za izdajo je zaslužen general Rudolf Maister, pesnik in bibliofil. Svoje knjižno zbirateljstvo  je nadgradil tudi s tem, da je bil pobudnik nastanka našega prvega faksimila. Jeseni v letu 1900 je odkril med domačo in tiskarniško šaro Blaznikove tiskarne rokopis Prešernovih Poezij, ki je ostal v zaboju na podstrešju Blaznikove hiše vse od natisa Poezij leta 1846. Blaznikovemu nasledniku in vnuku Poklukarju je ob odkritju Prešernovega spomenika v Ljubljani leta 1905 predlagal natis faksimila. Tega v Ljubljani ni bilo mogoče speljati, zato je Poklukar rokopis, zaradi snemanja in priprave za tisk v kamnotisku, odnesel na Dunaj, tiskal pa ga je nato v svoji tiskarni. V letu 1908 je v tristo izvodih ta naš prvi veren natis in posnetek Prešernovega rokopisa Poezij bil zunaj. To izjemno pomembno besedilo je konstituiralo slovensko umetniško besedo. Ker gre za faksimile, izdaja predstavlja natančno reprodukcijo izvirnika, ki ni več ohranjen takšen, kot ga verodostojno poznamo prav iz tega faksimila. Torej – če ne bi bilo Rudolfa Maistra, bi bil rokopis verjetno izgubljen.

Besede pesnikov nas bodrijo in nudijo duhovno vodilo, še posebej sporočilne so v burnih časih okoli svetovnih vojn.

Naj nam bo v ponazoritev nekaj pripovedi o miniaturni izdaji Prešernovih Poezij, ki so izšle leta 1939 v estetski izdaji z zlato obrezo. Poezije so vse dotlej izhajale v večjem formatu, Akademska založba pa jih je tedaj izdala v manjšem, žepnem, miniaturnem formatu, zato so tudi bile priročnejše, da so jih imeli lahko vedno s seboj oz. da so jih lahko tudi skrili. Nekdaj so vojaki in ujetniki tako nosili s seboj Duhovno brambo, med drugo svetovno vojno pa Prešernovo zbirko.

Ob 90-letnici Prešernove smrti je v februarju leta 1939 torej izšla priročna izdaja Prešernovih poezij v 5000 izvodih, ki je takoj pošla, zato so v juliju dodali še 10.000 izvodov druge naklade. Povedali so, da so tedaj hodili po ljubljanski promenadi (sedanji Cankarjevi ulici) s temi Prešernovimi Poezijami v rokah in jih grede brali. Danes tako vidimo pešce na ulici s pametnimi telefoni, pa se kar vprašajmo, če je tudi tu Prešeren prednjačil?

Čas druge svetovne vojne nam postreže z nekaj primeri ustreznosti miniaturnega formata.

Zaporniki so posredovali sporočilo, da so v šentpeterskih zaporih prebirali miniaturno izdajo Prešernovih pesmi, ki jim je dajala poguma.

Zgovornejša je bila pisateljica Milena Mohorič v Motivih z Raba, kjer je opisala: “… Bilo je skoraj nemogoče prinesti knjigo skozi ječe in številne karabinjerske preglede, pri katerih so našli in pobirali celo igle. … Pisana slovenska beseda bi ne našla milosti v njihovih očeh.

Toda nekaj se nam je vendar posrečilo pretihotapiti. Prinesli smo v taborišče drobno knjižico, žepno izdajo Prešernovih poezij, ki je bila spremljevalka in prijateljica premnogega slovenskega človeka v teh letih.

Roke so se željno iztegovale po edinem izvodu. Da bi imeli knjigo vedno pri sebi, so jo prepisovali. Okorne, pisanja nevajene roke so prepisovale besede samotnega pevca, ki je nekoč, pred sto leti, zajel svoje in svojega rodu sanje v posodo svoje bleščeče pesmi.

Možje so prepisovali drug od drugega, prepisovali so na pisemski papir, na stara pisma, na ovojni papir, kamor koli. Prepisi so romali iz sobe v sobo, v taborišče, iz šotora v šotor.

Prešeren je prišel med svoje rojake. Med internirance, prišel je na Rab in je razdajal svojo svetlo besedo tisočem in tisočem, ki so jo željno iskali. …” Tako Mohoričeva.

Pisatelj Janez Žmavc, ki je bil mobiliziran v nemško vojsko, se je pa spominjal: “Miniaturna izdaja Prešerna me je spremljala skozi vse vojne vihre. Kadarkoli so mi ga hoteli vzeti, sem opozarjal, da je to moj molitvenik. Ta pa je nedotakljiva stvar, tabu za še tako zakrknjene grešnike.” Prešernova miniaturka je z njim preživela vojno vihro.

Da je Prešeren mogel napisati takšen svoj opus, je gradivo, okvire in motive našel v evropski kulturni tradiciji. Šolanje mu je odprlo poglede na vse klasično bogastvo, ki ga je vztrajno zajemal iz knjižnega zaklada, ki mu je bil dosegljiv. Pogled na interese, ki jih nekdo goji, je mogoče zaznati v njegovi knjižnici. Osebna knjižnica je pokazatelj dosega lastnika v njegovem življenjskem stremljenju, tudi njegov etični nivo. Saj pravijo, da je dom brez knjig kakor telo brez duše.

Tudi pri Prešernu strmimo nad izborom del, ki so bili zaznani v njegovi knjižnici. Sestavlja jo 107 naslovov: med njimi je kar pet naslovov iz 16. stoletja v latinščini, Aristotelova, Plutarhova in Heziodova dela, Ezopove basni ter Fabija Kvintilijana Institucije; iz 17. stoletja pa izjemno delo našega operoza Ivana Štefana Florjančiča Bos in lingua oz. razlaga o narodnem gospodarstvu in numizmatiki. Poleg strokovnih juridičnih knjig jih je med njimi več, ki so zanimale poeta-umetnika, torej dela Byrona in Thomasa Moora ter od Homerja do Horaca, Petrarke in Boccacia. Iz domače literature pa Vrazova dela in tudi Koseskega, zvezek Kranjske čbelice in Stičana Keka Mali besednjak ter več Svetih pisem, med njimi Japljevo.

Tudi knjige dokazujejo, da je znal ob ostalem še klasično grščino in latinščino, italijansko, francosko ter angleško. V spominih sodobnikov je zapisano, da se je z Emilom Korytkom pogovarjal poljsko. Raziskovalci pa so danes navdušeni nad knjigo v njegovi knjižnici o človekovih pravicah Thomasa Paina (Thomas Paine, Richts of Man, 1, 1791) iz leta 1791, izšla je torej dve leti po francoski revoluciji. Iz te knjige so izšla tudi demokratična sporočila, ki so nam tako domača v njegovi Zdravljici.

Prešerna slavimo kot pesnika, kruh pa si je služil kot pravnik, odvetnik. Več sodobnikov se je spominjalo, da nobene pravde ni sprejel, če je bila napak, zato tudi ni nobene izgubil. Celo marsikatero tožbo je zastonj naredil, če stranka ni bila sposobna plačila. Vsakemu je znal dopovedati: ali ima prav ali ne – da ga je moral umeti.

Prešernov znanec sodnik je rekel: “Preširen ni bil kožederec, kakor dandanes marsikateri advokat. Ako stvar ni bila pravična ter tako rekoč že naprej gotova in dobljena, ni je sprejel.”

In še mnenje preprostih mož iz Kranja: “Bil je dober, dober človek. Vsakemu revežu je pomógel. Mnogim ljudem je storil veliko dobrega, a nikomur nič hudega.”

Njegov šef Chrobat pa je dejal: “Preširen je mož in ni ga človeka na svetu, ki bi mogel reči, da mu je Preširen kedaj svojo obljubo prelomil, pa tudi ga ni človeka pod solncem, ki bi mogel Preširna do kakšne stvari pregovoriti, katero se brani izveršiti.”

Prešeren je bil tedaj znana in spoštovana značajna osebnost s strogimi moralnimi principi. Spoštovali so ga tudi nasprotniki.

In kakor je bil Prešeren globoko etičen in moralen človek, je simbol tehtanja dobrega in slabega, tehtnico sv. Mihaela, v vsem opusu uporabil le enkrat, le v sonetu Sanjálo se mi je, da v svetem raji …, kjer pa ne govori o dilemi dobrega in zla, pač pa tehtanju sonetov, ki opevajo lepoto Petrarkove in njegove izvoljenke. Šele ko doda čednosti svoje Julije, je tudi njegova umetnost pesnjenja bila s Petrarkovo uravnotežena. Tudi sam se je zavedel, da njegova umetnost ni slabša od svetovno priznanega mojstra.

Izhodišče današnje poti je bilo Grosuplje, kjer se razlega zvon svetega Mihaela, je tudi prav, da se ozremo na tehnico, na značilen njegov atribut, katerega simboliko tehtanja dobrega in slabega poznajo že stare kulture.

Današnji dan ni samo praznik, ko se spominjamo Prešerna, pač pa je praznik kulture, ko se spomnimo še drugih kulturnih ustvarjalcev. Na romanju do Kopanja je pot v Grosupljem vodila mimo Kosove vile v Rogovili, kjer so sedaj nasledniki Mizarstva. Dr. Fran Kos, prirodoslovec, je zaslužen, da je mamut, ki so ga pred 80 leti odkopali v Nevljah pri Kamniku, še danes v ljubljanskem Prirodoslovnem muzeju izpostavljen kot njihova največja dragocenost. V vasi Predole pa je bil pred 110-timi leti rojen publicist Tone Potokar, ki nas je seznanjal predvsem z južnoslovansko literarno tvornostjo ter prevajal iz srbščine, hrvaščine ter bolgarščine.

Pogled in misel bi se ob poti lahko dotaknila še izjemne knjižnice v našem okolju, kakršna je bila do druge svetovne vojne na gradu Boštanj, kjer so imeli med množino ostalih knjig tudi Dalmatinovo Biblijo. Letos pa se spominjamo še 80-letnice smrti pisatelja Šmarčana dr. Ivana Laha, ki je pred vojno v Prešernovo hišo na Vrbi nesel njegov Goldensteinov portret.

Kulturni dan naj bi posegal v naš odnos do besede, kulture v širokem smislu, torej tudi do knjige, gledališča, glasbe, knjižnice. Zajema tudi odnos do narave in soljudi. In ne nazadnje naš odnos do branja. Kljub tehnološkemu napredku in internetni dobi je branje knjig nekaj, kar ohranja svoj kulturni in družbeni pomen, saj je ravno branje že od antike dalje ključnega pomena za človekov razvoj. Z njim bi si kot domovina lahko postavili ogledalo in videli družbo, ki ji ni treba zardevati v evropski soseščini. Iz branja leposlovnih knjig raste tudi kulturna beseda, ki naj bo opazna in takšna, kakršno je zasadil Prešeren in raste iz njega.

Napisal in prebral je Drago Samec

Fotografirala sta Vera Puhar in Brane Petrovič

Oznake: Drago Samec, knjiga, Kopanj, miniaturka, praznični nagovor, Prešeren