Sobota, 20. oktober 2018
Naš pohodniški mentor Tone Rajh rad izbira poti, ki nam poleg lepot narave predstavijo tudi delček naše zgodovine ali pa kulture. Tako je bilo tudi tretjo soboto v oktobru, ko smo se odpravili na Planico, najvišji vrh grebena Križna gora, ki s severne strani oklepa vhod v Selško dolino.
Kar dvajset se nas je klub meglenemu jutru zbralo pred Kulturnim domom in odbrzeli smo proti Škofji Loki in naprej proti Crngrobu, kjer na gričku nad vasjo stoji znamenita romarska cerkev, posvečena Marijinemu oznanjenju.
Med jutranjo kavo na turistični kmetiji se nam je pridružil gospod Franci in nam predstavil kratko zgodovino cerkve, pozneje pa nas je do nje popeljal, jo odprl in nas opozoril na njene številne znamenitosti.
Najstarejši deli cerkve so iz 13. stoletja, sredi 15. stoletja so jo iz enoladijske predelali v triladijsko, v 16. stoletju pa so ji prizidali zvezdasto obokan dvoranski prezbiterij in zvonik, ki so ga pozneje še dvakrat nadzirali, tako da je danes visok 62 m, pokriva pa ga značilna baročna čebulasta kapa.
Še bolj kot arhitektura pa so zanimive poslikave na cerkvi in v njej. Takoj ob vhodu je pod oboki v 19. stoletju prizidane lope ohranjena zanimiva freska
Sveta Nedelja, naslikana okrog leta 1460. Ob podobi Kristusa so naslikana vsa tista opravila, ki so v nedeljo prepovedana, ker Kristusu povzročajo trpljenje. Nad vhodom v cerkev pa je vidnih še nekaj v 14. stoletju naslikanih podob Kristusovega pasjona.
Freske so hranjene tudi v cerkvi, čeprav so jih številne predelave poškodovale. Ohranjena pa je ena najlepših podob Marije na Slovenskem. Marija kleči ob novorojenem Jezusu, Jožefu pa je v trenutku nepazljivosti pravkar prekipelo mleko.
Znamenit je tudi baročni oltar, ki velja za največji zlati oltar na Gorenjskem. Okrog prizora Marije z angelom
Gabrijelom je nanizanih še skoraj 100 izrezljanih podob. Leta 1652 ga je izdelal ljubljanski podobar Jurij Skarnos. V cerkvi je tudi križev pot, ki ga je ob koncu 18.
stoletja naslikal kranjski slikar Leopold Layer. Njegova je tudi slika Marijino oznanjenje v cerkvi.
Med ogledom cerkve v Crngrobu se je megla, ki nas je spremljale vse od doma, začele redčiti, zato smo se poslovili od prijaznega vodiča in se kar nad cerkvijo in mimo mesta, kjer je padlo nekaj partizanov zagrizli v sprva precej strmo, potem pa vedno bolj položno pot, ki nas je v uri in pol pripeljala do vasi Planica in do cerkve angela Gabrijela malo nad njo. Spotoma smo se ustavili še ob drevesu z nenavadnimi plodovi, ki ga ni nihče poznal, poznejša raziskovanja pa so pokazala, da gre za ameriški črni oreh.
Cerkvico na Planici, ki je bila med vojno porušena, so leta 1995 ponovno pozidali. Njena prijazna okolica je kar vabila k počitku, zato se nam kar nič ni mudilo zapustiti s toplim sonce obsijanega travnika ob cerkvici.
Po dobre pol ure pa nas je naš vodnik vendarle dvignil iz mehke trave in po drugi poti smo se začeli spuščati v dolino. Spotoma smo v vasi Planica s svojo številčnostjo in ker nismo bili najavljeni vnesli še nekaj zmede na tamkajšnjo kmetijo odprtih vrat, ampak ocvirkovca, gobova juha in pijača so se nazadnje vendarle znašle na mizi pred nami.
V podnožju Križne gore smo prišli do vasi Pevno, od tam pa smo se po bližnjici čez polja podali proti Crngrobu. Tone nas je spotoma opozoril še na tamkajšnje grobišče po vojni zunaj sodno pobitih. Čeprav naj bi po legendi kraj dobil
ime Crngrob zaradi črne trave na grobu škofjeloškega glavarja, ki je nasprotoval nadzidavi cerkvenega zvonika, pa si kraj, tako je podaril Tone, zasluži svoje ime tudi zaradi temne preteklosti, ki jo prekrivajo tamkajšnja brezna.
Lep in prijetem pohod po s soncem obsijanih škofjeloških hribih smo zaključili malo po tretji uri in se zadovoljni vrnili domov.
Besedilo je napisala Vida Curk
Avtorji fotografij so Veronika Špacapan, Ivo Puhar in Vida Curk
