Limbarska gora, visoka je 773 m, je ena najbolj razglednih gora v širši ljubljanski okolici. Kraljuje nad moravško kotlino na jugu in nad dolino Črni

graben, po kateri se vije cesta na Trojane, na severu. Z več strani je zelo lahko dostopna; tudi z avtom, ne le peš. Z Limbarske gore, na kateri stoji arhitekturno zanimiva cerkev, je lep razgled na Kamniške planine, pa tudi na Julijce- vse do Triglava, na sosednje zasavske in dolenjske hribe in na ljubljansko kotlino. Od Ljubljane je oddaljena 30 km.

Takole je v Wikipediji predstavljena gora, ki je bila v soboto, 20. januarja 2018, cilj pohodnikov Univerze za tretje življenjsko obdobje Grosuplje.

Vremenska napoved, ki je za ta dan najprej napovedovala obilno sneženje, je morda zadržala koga kar doma, kar se nas je opogumilo in smo zjutraj ob 7. uri prišli na zbirališče pred Kulturni dom, pa smo doživeli lep pohod brez padavin, pa še megle so počakale, da smo se najprej naužili čudovitega razgleda.

Po avtocesti smo odbrzeli mimo Ljubljane, jo zapustili na  izvozu Krtini in čez pol ure smo že zaparkirali pri moravški cerkvi svetega Martina.

Cerkev, ki je presenetljivo velika za trg z okoli 1000 prebivalci, ima poznogotsko zasnovo, leta 1740 pa so jo prezidali v baročnem slogu. Največji dragocenosti cerkve sta oljna slika svetega Martina in križev pot baročnega umetnika Leopolda Layerja. V  bližnji gostilno Pri Jurku smo  popili jutranjo kavo in se malo po 8. uri podali svojemu cilju naproti.

Pot nas je najprej vodila skoz naselje in nato mimo njiv in pašnikov proti vasi Serjuče. Tam se je pot začela počasi vzpenjat in skozi meglice, ki so nas obdajale v dolini, se je začelo svetiti sonce. Megle smo počasi pustili pod sabo

in razgled po okolici je bil vedno lepši. V vasi Vodice pod Limbarsko goro smo si ogledali pisano verando obcestne kmetije, malo nad vasjo pa se nam je odprl pogled na zasnežene in s soncem obsijane Julijske Alpe in Triglav. Malo više se je odprl pogled na Karavanke, nato na Kamniške Alpe in nazadnje še na zasneženi vrh Limbarske gore.

Na vrhu stoji arhitekturno dokaj nenavadna božjepotna cerkev svetega Valentina. Cerkev na tem mestu je bila prvič omenjena leta 1667, zelo verjetno pa je  bila zgrajena že veliko prej. Bila je priljubljen romarski cilj in je kmalu postala premajhna. Nova cerkev, ki jo je

zasnoval stavbenik Gregor Maček, je bila končana leta 1735. Zanimivo je, da se zvonik ne drži cerkve. V cerkvi je kar nekaj  dragocenosti, tudi dve sliki francoskega slikarja Metzingerja, ki je v 18. stoletju živel v Ljubljani in deloval na Kranjskem in Hrvaškem. Slik in cerkvene notranjosti si, žal, nismo mogli ogledati, smo si pa lahko v portiku – tako strokovnjaki imenujejo cerkvena preddverja – privoščili oddih in malico in zraven občudovali čudovite zasnežene vršace naših Alp.

Pozneje smo se pogreli še v prijaznem gostišču Urankar, ki stoji poleg cerkve. Med tem so megle zakrile vse čudovite razglede. Spust v dolino je bil spust v meglo, kar pa ni pokvarilo naše dobre volje.

Besedilo: Vida Curk
Fotografije: Vida Curk, Ivo Puhar in Anton Rajh

Oznake: Limbarska gora