Na praznik knjige, ki ga zadnja tri leta praznujemo z nočjo slovenske knjige, smo povabili v Mestno knjižnico Grosuplje našega meščana Francija Zorka, ki je tudi član Univerze za tretje življenjsko obdobje (UTŽO) Grosuplje, zato je njemu in nam vsem zapel MePZ UTŽO Grosuplje, ki ga vadita in vodita dirigentka Gabrijela Cedilnik in korepetitor Primož Cedilnik. Zapeli so dve pesmi: Vesela tovarišija in Kje so tiste stezice.
Z njima smo že napovedali rdečo nit večera z nostalgijo po starih časih, po tistih stezicah, po katerih so hodili Franci Zorko in njegova vesela mokrodolska tovarišija ter pogruntali marsikatero mladostno neugnanost. Veliko tistih stezic je že preraslo grmovje, spomini pa so ostali in naš gost jih je zapisal in izdal v knjigi Zgodbe iz Mokrega Dola. 

Rodil se je v ljubljanski porodnišnici 4. aprila 1952. leta. Mati, tovarniška, fabrška delavka (v Grosupljem je ta izraz pomenil delavko v tovarni Motvoz in platno), je ob redni službi delala še pri kmetu, da je skromno preživela sebe in sina, svojega stanovanja pa si nista mogla privoščiti. Zato je do drugega leta živel pri očetovih sorodnikih v Zagorici pri Radohovi vasi, nato pa šest let pri rejnici teti Mari, dokler ni mama dobila stanovanja v Brvacah pri Španu. Zgodaj si je ustvaril družino, nekaj let živel v Ivančni Gorici, nato pa v Ljubljani, kjer je delal v Kemofarmaciji. Po upokojitvi se je preselil nazaj v Grosuplje.
V razgovoru je povedal, da rad bere že od mladih let. Zgodbe, ki so jih zaznamovala leta odraščanja s preobilico energije v fantovski združbi, so pustila nepozabne spomine, ki jih je začel zapisovati. Pri večini dogodkov je tudi sam sodeloval. Pisal jih je dalj časa, saj je v uvodu v eno od svojih foto knjig zapisal: »… knjiga je zame nekaj tako rekoč svetega. Nekaj, kar lahko napišejo samo izbrani, kar že od rane mladosti vzamem v roke z vsem spoštovanjem. Zdelo se mi je, da bi imenoval knjiga neki nevredni pisni izdelek, bila skrunitev njenega imena.« Toda kitajski pregovor pravi, da mora moški posaditi drevo, zaploditi sina in napisati knjigo. Dreves je že kar nekaj posadil, tudi sina ima, manjkala je še knjiga in s knjižnim prvencem,  z Zgodbami iz Mokrega Dola, je izpolnil še to tretjo zahtevo.
Rad fotografira. Njegove fotografije najdemo v Grosupeljskih odmevih, na spletni strani UTŽO in v foto knjigah, ki jih je računalniško oblikoval, da spomin na dogodke in ljudi ne bi zbledel. Kot vajenec se je učil pri znanih mojstrih fotografije: pri Carmen Narobe na SAZU, pri mojstru Demšarju na Starem trgu v Ljubljani. Zdaj pa nabira znanje o novih fotografskih tehnologijah v fotografski skupini Marjana Trobca pri UTŽO Grosuplje. Njegova je tudi fotografija na naslovnici knjige.
Franci Zorko nam je prebral dve šaljivi zgodbi o gasilcih in iznajdljivih zemljemercih, ob katerih smo se poslušalci zabavali. Vsem obiskovalcem je podaril svojo knjigo pripovedi o Mokrem Dolu, ki govorijo pravzaprav o Grosupljem z okolico. Imena krajev in ljudi so izmišljena, a domačinom prepoznavna.
Na svoj večer je Franci Zorko povabil dva gosta, pesnika in pesnico. Pesnik Ivan Korponai piše pesmi v štirih jezikih: materinem jeziku madžarščini, jeziku šolanja srbščini, v nemščini, saj je dalj časa delal v Nemčiji, in slovenščini, ki jo je nekoč že znal, pa se jo ponovno uči, ker po upokojitvi živi v Sloveniji. Bil je že gost skupine za književnost pri UTŽO in je svoje pesniške zbirke v vseh štirih jezikih, v katerih ustvarja, podaril knjižnici in tudi obiskovalcem tega večera.
Pesnica Mirjana Šernjek iz Šmarja – Sapa je slepa. Svet dojema z drugimi čutili, svoja čustva pa izliva v pesmi. V maju bo izšla njena prva pesniška zbirka. Prebrala nam je dve pesmi in si pomagala pri branju z Braillovo pisavo.
Tretja ljubezen Francija Zorka pa je recitiranje, ki ga spremlja že od osnovne šole dalje. Kot mladinec je sodeloval na proslavah, kasneje pa mu je samozavest pri javnem nastopanju prav prišla tudi na službenem mestu. Za bližajoče se praznike: 27. april – dan upora proti okupatorju in 1. maj – praznik dela, nam je kot veteran vojne za Slovenijo čestital za praznik z recitacijo Vinka Möderndorferja Ko je bil prvi maj.
Ob dobrotah, ki jih je pripravila žena Hedvika Zorko, članica Društva podeželskih žena Sončnica, so se obiskovalci zadržali ob pogovorih z nastopajočimi in tako prijetno zaključili praznik slovenske knjige.
Prispevek pripravila: Marija Samec
Fotografije: Marjan Trobec, Vera Puhar, Mojca Zorko, Bojan Ferjan

 

Oznake: Franci Zorko, literarni večer, Zgodbe iz Mokrega Dola