Tako, kot je rodna Vrhnika za vse življenje zaznamovala pesnika, pisatelja in dramatika Ivana Cankarja, je Cankar za vselej zaznamoval to mestece na meji med Ljubljansko kotlino in krasom. Sprehod skozi Vrhniko popelje obiskovalca mimo številnih krajev, kjer je Cankar bival in je o njih pisal, na to pa ga opozarjajo tudi številne spominske table s citati iz njegovih del.
Na tabli v Močilniku, najbolj znanem izviru Ljubljanice, so tele njegove besede:
“Izpod silnih sivih skal, temno molčečih, se je izvila zamolklo zelena vod Močilnika ter se ustavila ter razprostrla v kotanji, da si oddahne pod senco vrb, oddahne od dolge poti po čudapolnih kraljestvih podzemlja.”
Prav Ljubljanice in njeni številni izviri so bili 20. februarja cilj pohodnikov Univerze za tretje življenjsko obdobje Grosuplje. Naš pohod je s številnimi fotografijami dokumentiral Marjan Trobec.
Le malokdo ve, da je Ljubljanica najdaljša ponikalnica na svetu. Ker se njene vode pretakajo po številnih podzemnih rovih, njena natančna dolžina ni znana, ve pa se da nosi od izvira v bližini Prezida na Hrvaškem do izliva v Savo kar 7 imen: Trbuhovica, Obrh, Stržen, Rak, Pivka, Unica in od Vrhnike naprej Ljubljanica.
Poleg izvira v Močilniku pa reka v bližini Vrhnike privre na dan še v številnih drugih, manj znanih izvirih. Prav te izvire smo si šli ogledat.
Začeli smo, kot običajno, pred Kulturnim domom v Grosupljem,
se odpeljali na Vrhniko, v tamkajšnjem hotelu Mantova popili odlično kavo, nato pa zaparkirali pred zdaj zaprto gostilno v Močilniku.
Sprehod pod stenami zatrepne doline nas je spomnil na Argonavte, ki so od Črnega morja pripluli po Donavi, Savi in Ljubljanici do visokih sten Močilnika, ker pa se ni dalo naprej, je Jazon jezno udaril v steno in odtis njegove pesti je viden še danes. Pa vsa njegova jeza ni nič pomagala, Argonavti so morali ladjo razstaviti in jo prenesti do Jadranskega morja, Vrhnika pa ima prev zato danes v grbu argonavtsko ladjo.
Pot nas je nato vodila na Drčo, kjer stoji partizanski spomenik in od koder je lep pogled na mesto.
Potem pa smo krenili po le malo znanih in neoznačenih potkah do Retovja in naslednjega večjega izvira, do Malega Okenca. Tokrat je bilo v jezercu pod mogočno skalo vode le za vzorec, ob obilnejšem deževju pa voda dobesedno privre iz podzemne jame.
Nekoliko več vode je bilo v izviru Veliko Okence, a pot do njega so nam preprečevala še od lanske zime podrta drevesa. Pa nič zato. Pod plezalno steno v Retovju nas je pozdravilo še nekaj izvirov, potem pa smo se skozi Verd in mimo stare kašče ter Lenarčičevega parka z enim najstarejši ginkov v Evropi (leta 1883 sta ga s poročnega potovanja po Kitajski prinesla domačina Lenarčič) prek brvi vrnili na levi breg Ljubljanice. Kratka pot skozi Mirke nas je popeljala mimo nekaj lepih obnovljenih kmetij, potem pa smo po kratkem spusti skozi gozd prišli spet v Močilnik.
Na s soncem obsijanem bregu Ljubljanice smo pomalicali, si na hitro ogledali cerkev svetega Pavla nato pa krenili proti Cankarjevi spominski hiši Na klancu.
Hiša stoji na mestu, kjer se je v ubožni bajti leta 1876 kot osmi od dvanajstih otrok rodil Ivan Cankar. Ko mu je bilo 3 leta je hiša pogorela in od takrat se je družina potikala po začasnih bivališčih po Vrhniki. V hiši, ki je bila zgrajena na istem mestu in je tudi že častitljive starosti, pa je danes urejen skromen muzej.
Seveda je bilo potrebno pot
nadaljevati še na hrib nad Vrhniko, na Sveto Trojico, kjer že od leta 1630 stoji baročna cerkev. Zdaj jo obnavljajo in njena zunanjost že ustreza Cankarjevemu opisu, da “bela kakor nevesta se sveti na holmu”. Zdaj se restavratorji posvečajo njeni bogati notranji poslikavi.
Zadnji del našega obiska Vrhnike pa je bil sprehod po Stari cesti, nekoč glavni poti skozi naselje, ki ima svoje korenine že v rimskih časih in ki je živahno in zanimivo tudi danes. Končali pa smo ga Pri Berzotu, v najstarejši slaščičarni na Vrhniki. Na začetku Stare ceste so jo odprli že leta 1932.
Prispevek pripravila: Vida Curk
Fotografije: Marjan Trobec
Oznake: izviri, Ljubljanica, Vrhnika