Obisk razstav nam širi obzorje in nas bogati z nadgrajenim znanjem o določeni temi. Posebej zanimive so tiste razstave, ki se tičejo tudi naših krajev. Skupina za književnost pri Univerzi za tretje življenjsko obdobje Grosuplje zato rada obiskuje razstave in odzvali smo se tudi na letošnjo ponudbo Dolenjskega muzeja Novo mesto, ki je v svojih prostorih razstavil nakit iz jantarja, ki so ga arheologi izkopali predvsem iz halštatskih grobišč v Sloveniji.
V Novo mesto smo se odpravili z vlakom. Vožnja je udobna in zanimiva, saj je med klepetom hitro minila. Izstopili smo na postaji Novo mesto–Center in se napotili proti Glavnemu trgu, kjer smo ob Kettejevem vodnjaku spili jutranjo kavo. Obisk Novega mesta ne more miniti brez postanka na Kapitlju. Poklonili smo se Tintorettovi umetnini, sliki sv. Nikolaja v glavnem oltarju, zanimiva pa so tudi nova svetoletna vrata. Škofija Novo mesto se je namreč odločila v počastitev svetega leta usmiljenja, ki se je na pobudo papeža Frančiška začelo 8. decembra 2015, 650-letnice ustanovitve Novega mesta ter 10-letnice škofije za obnovo in preoblikovanje severnih vrat v novomeško stolnico.
Vrata so pravo umetniško delo priznanega akademskega kiparja Mirsada Begića (avtor tudi stranskih vrat v ljubljanski stolnici). Na njih je v bronu upodobil obličja treh dolenjskih blaženih: Alojzija Grozdeta, dveh izmed drinskih mučenk, sester Krizine Bojanc in Marije Antonije Fabjan ter ustanovitelja Novega mesta, habsburškega cesarja Rudolfa IV., v spodnjem delu pa najdemo novomeški kapiteljski grb in arheološke izkopanine.
Spustili smo se po hribu navzdol do muzeja. Ob nakupu vstopnic smo izvedeli, da si lahko ta dan ogledamo še stalno zbirko in Jakčevo galerijo. Najprej smo si ogledali razstavo Jantar – dragulji Baltika, ki bo še do konca letošnjega septembra prikazovala dragotine iz jantarja od zgodovine do danes. Jantar, okamenela drevesna smola, je zanimiva še danes, v preteklosti pa je bila tudi tržno blago, saj je že v halštatski dobi po “jantarni poti” pripotovala do naših krajev in bila izjemna dragocenost in znak prestiža. Razstavljene primerke so izkopali predvsem v ženskih grobovih ob skeletnem pokopu. Razstavljen je tudi jantarni nakit z naše Magdalenske gore nad Šmarjem – Sapom: velika kroglasta jantarna jagodna ogrlica, ki jo je tu izkopala vojvodinja Meklenburška, jantarne jagode v obliki rozet in več ogrlic iz diskastih in kroglastih jagod. Večina razstavljenega jantarja je iz dolenjskih najdišč, predvsem iz Novega mesta in okolice.
Z zanimanjem smo si ogledali tudi slike jantarne sobe iz Carskega sela pri Sankt Peterburgu. Soba je po stenah in stropu prekrita z jantarjem različnih barv, ki je umetelno obdelan v različne vzorce in like. Med drugo svetovno vojno so Nemci jantarne obloge odpeljali in za njimi se je zgubila vsaka sled. Leta 2003 so po fotografijah in s finančno pomočjo Ruhrgasa sobo obnovili.
Spoznali smo legende o nastanku jantarja, večinoma pripovedujejo o solzah nesrečnih zaljubljencev, ki se spreminjajo v jantarne kroglice, ki jih na obalo baltskih držav naplavlja morje. Lepota jantarja nas je očarala tudi ob ogledu moderno oblikovanega nakita iz jantarja, ki so se mu posvetili sodobni oblikovalci iz Poljske.
Obiskali smo tudi Jakčevo galerijo in si ogledali stalno razstavo Jakčevih del, dela dolenjskih slikarjev in razstavo slik, ki so nastale ob letošnjem ex temporu v Novem mestu. Po sprehajalni poti ob Krki smo se vrnili na železniško postajo in se vrnili v Grosuplje. Ekskurzije z vlakom so se v naši skupini kar priljubile, saj ob prijetnem druženju hitro prispemo na cilj.
Marija Samec
Oznake: jantar, Magdalenska gora, razstava