V sredo, 21. 10. 2015
Ko je Ivan Tavčar ob koncu 19. stoletja v čudovito okolje Zale postavil dogajanje štirih svojih novel, ki vse govorijo o usodnosti ljubezni, si verjetno ni predstavljal , da bodo nekoč vrh mehko zaobljenih gričev čemeli mračni bunkerji, večen spomin človeški nerazsodnosti. 
Prav po vrhovih, ki obkrožajo dolino, po kateri teče potok Zala, poteka tudi del Rupnikove linije, obrambne črte, ki so jo gradili od leta 1938 do leta 1941 in ki naj bi Kraljevino Jugoslavijo varovala pred italijanskimi napadalci. Poleg 4000 manjših bunkerjev, ki so posejani ob nekdanji meji z Italijo vse od Radovljice pa do Kvarnerja, je bilo zgrajenih tudi 12 mogočnih, v hrib vkopanih bunkerjev.
Ti so danes najbolj zanimivi in postajajo turistična znamenitost.
Enega od teh mogočnih bunkerjev, tistega, ki je vkopan na Golem vrhu v Poljanski dolini, smo si v sredo, 21. oktobra, ogledali tudi pohodniki Univerze za tretje življenjsko obdobje.
Odpravili smo se, kot običajno, ob 7. uri ter vso pot čakali, kdaj se bo, kot je bilo napovedano, prikazalo sonce. Zaman smo ga čakali še ob kavi v Gorenju vasi, potem pa le krenili proti lovski koči na Javorču. Le malo smo se povzpeli, pa smo pustili meglo za sabo.
Pri lovski koči smo pustili avtomobila in se odpravili proti Golemu vrhu, kjer nas je počakal lokalni vodnik. Po kratki lekciji iz zgodovine smo se po 200 m dolgem hodniku podali v osrčje hriba, si ogledali stranske prostore, cisterne za gorivo in vodo in muzejsko zbirko, ki nastaja v tem bunkerju, ki, tako kot celotna 
Rupnikova linija, ni bil nikoli v uporabi, če bi bil, pa bi lahko vojaki ob zalogah hrane in ob lastnem izviru pitne vode v njem vzdržali kar precej časa. Bunker na Golem vrhu je edini skoraj dokončan podzemni bunker v tem delu Rupnikove linije.
V bunker smo vstopili s ceste skozi obnovljeni vhod, obhodili smo ga po vsaj dolžini, potem pa se povzpeli po jašku 25 m visoko do vršnega bunkerja. Kar 124 stopnic smo prehodili in se povzpeli še po dveh lestvah, da smo se nazadnje skozi dve zelo ozki lini prebili na plano. 
Potrebno je bilo kar nekaj manevriranja, preizkušanja in spodbude, spremljanega s smehom in razburjenjem, nazadnje pa smo se vsi zrinili skozi ozko lino ter zadovoljni zadihali sveži jesenski zrak tik pod vrhom Golega vrha (950 m).
Med tem so se megle razkadile tudi v dolini in nadaljnja pot nam je razkrivala čudovite poglede proti Žirem in proti Gorenji vasi, proti Blegošu in Cerkljanskemu hribovju. Obhodili smo vseh 11 km poti skozi Zalo, srečali medveda, nakupovali kmečke dobrote na eni od kmetij in se po slabih 8 urah zložne hoje s postanki malce utrujeni a zadovoljni vrnili na izhodišče k lovski koči na Javorču.
Prispevek pripravila: Vida Curk
Fotografije: Ivo Puhar in Vida Curk
Oznake: Rupnikova linija, Zala