Ker so kapelice pomemben del naše kulture in kulturne krajine, smo se slušatelji etnološkega in domoznanskega krožka Univerze za tretje življenjsko obdobje iz Grosuplja že pred leti dogovorili, da jih bomo vključili v svoj program domoznanskih proučevanj. Začeli smo z delom na terenu in ugotovili, da je veliko število znamenj v naših krajih, in to toliko, da smo se odločili, da bomo najprej proučili le kapelice. Znamenja namreč ločimo na križe, svetniške kipe, podobe in kapelice, trončke – kipe v vdolbinah in v nišah v hišah – in na gomile. So lahko kamnita, zidana, lesena. In da ne pozabimo znamenja v spomin na mrtve, na grobove.

Spomin na vzroke za postavitev kapelic, na stara pričevanja o njihovem nastanku in njihovi vlogi v vaški in verski skupnosti hitro izginjajo. To smo skušali oteti pozabi, predvsem pa proučiti in opisati vse kapelice v sedmih župnijah občine Grosuplje. Sto pet jih je. (Op.: Ker spada kapelica na Mali Ilovi Gori še pod občino Grosuplje, smo jih prišteli zraven, čeprav je Mala Ilova Gora cerkveno del dobrepoljske župnije. Prav tako smo dodali kapelice iz Četeža, Malega Osolnika in Praznikov, ker spadajo pod župnijo Škocjan, so pa v občini Velike Lašče.)

Kapelice so značilnost naše pokrajine, izredno bogastvo kulturne dediščine, izpoved globoke vernosti naših ljudi. Zgovorno nam govorijo tudi še danes o težkih časih, o težavah ljudi, o žalostnih in srečnih dogodkih, o zaobljubah njihovih graditeljev, o znanju in stilih mojstrov, ki so jih postavljali. Zato so naše kapelice priče stoletij in desetletij naše zgodovine, raznih dogodkov, in to vse do današnjih dni, starim kapelicam se namreč še vedno pridružujejo nove.

V naših krajih se pojavljajo kapelice od baroka dalje, čeprav imajo nekatere tudi poznogotsko podobo, nekaj pa se jih spogleduje z današnjo arhitekturo. Samo slovensko ime za kapelico je pomanjševalna latinske besede cappa, ki pomeni plašč s pokrivalom ali kapuco. Nanaša se na legendo o škofu Martinu iz Toursa, ki je živel v 4. stoletju. Ko je bil še rimski častnik, je nekoč polovico svojega plašča ali cappe podaril zmrzujočemu beraču. Martina so kmalu po smrti začeli častiti kot svetnika. Njegov plašč so hranili v majhnem svetišču, ki je zato dobilo ime cappela- po naše kapelica.

Naše kapelice tipološko spadajo med zaprte, odprte, mnogokotne, nadstropne in stebričaste.

Zaprte kapelice

Te so največkrat manjše pozidane stavbice kvadratnega ali pravokotnega tlorisa, ki so s polnimi stenami zaprte s treh strani (z okni ali brez njih), sprednja stena pa je navadno večja ali manjša odprtina, zaprta z vrati s steklenimi vložki ali pa je le zamrežena. V kapelici je prostor običajno obokan in tako velik, da se da vanj postaviti oltarček s kipom ali celo skupino kipcev, obesiti ali pa naslikati sliko. Zunanjščina je navadno preprosta, z gladkimi stenami, ki so lahko tudi razčlenjene z zidci, redko s pilastri in slepimi okni, večkrat pa tudi s kiparskimi okrasi in freskantsko poslikavo. Teh kapelic je pri nas največ.

Odprte kapelice

Od zaprtih se razlikujejo po tem, da imajo polno le zadnjo steno, ostale se odpirajo navadno s polkrožnimi loki, ki se naslanjajo na prosto stoječe, večkrat lepo oblikovane stebričke na sprednjih dveh vogalih. V zadnji steni je niša, odprta ali zastekljena, s kipom (redkeje s sliko) svetnika ali svetnice, ki dajeta kapelici tudi ime. Poseben tip odprtih kapelic pri nas so odprte votline, kot so Puščava sv. Antona na Cerovem, na Kopanju in Likovičeva kapelica na Blečjem Vrhu.

Mnogokotne, nadstropne in stebričaste kapelice

Ob štirikotnih, ki so v veliki večini, poznamo pri nas tudi šestero- in osmero kotne kapelice ter eno- ali celo večnadstropne, z odprtimi ali zaprtimi nišami, v katerih so postavljeni kipci, slike svetnikov, pri starejših pa najdemo tudi freske. Sem bi lahko uvrstili tudi številne kapelice z lepo oblikovanimi stebrički, ki so prava značilnost naših krajev.

Kapelice bistveno dopolnjujejo podobo  tega lepega dela Dolenjske in dajejo poseben čar našim vasem. Ob naših kažipotih določajo meje posesti, spominjajo na nenadne smrti, največkrat so izraz zahvale za rešitev iz življenjskih nevarnosti, za srečno vrnitev iz vojn in tujine, največkrat iz Amerike nazaj pod domači krov. Pričajo tudi o hudih preizkušnjah, o bolezenskih tegobah in srečnih ozdravitvah. Kapelice so zgovorne priče dogajanj v preteklosti in tudi upanja na vse dobro v prihodnosti. Zato je naša dolžnost, da jih ohranimo tudi zanamcem.

Zaradi vsega tega so jih slušatelji etnologije pri Univerzi za tretje življenjsko obdobje z veseljem proučevali, dokumentirali in fotografirali. Iz izbranega gradiva  so pripravili odmevno razstavo leta 2008 v galeriji Mestne knjižnice Grosuplje. Z razstavo so gostovali še v Šmarju, na Polici, v Ponovi vasi in Škocjanu. Razstava je bila le vmesni člen na naši poti do končnega cilja: popisa vseh kapelic v sedmih župnijah občine Grosuplje, in da vse obelodanimo v knjigi. S tem smo dodali svoj kamenček v pisani mozaik zgodb, pričevanj in zgodovine o kapelicah v naši deželi. Rešili smo pozabe pomembne kulturne in etnološke spomenike, ki sodijo v bogato zakladnico naše kulture in umetnosti. Že stoletja krasijo tudi našo kulturno krajino, saj so zanimivi arhitekturni spomeniki, ki povezujejo rodove in vse bolj postajajo tudi turistične zanimivosti.

Stare funkcije kapelic gredo v pozabo ali se spreminjajo in s tem tudi lepe stare navade, kot npr. tista, da so se ob kapelicah vaščani poslavljali od umrlega sovaščana. Nove mrliške vežice so spremenile tudi to šego.

Dobrepoljski pisec Fran Jaklič je tako lepo zapisal: »O, ko bi zbrali zgodovino vseh naših znamenj in kapelic, bi to bile debele knjige in brali bi lahko povesti, ki bi zgrabile človeka in ga povzdignile!« Za sedem župnij smo skušali po svojih močeh in znanju to uresničiti v tej knjigi, vsaj za vse kapelice, in tako smo dodali svoj kamenček v pisani mozaik o življenju in zgovornih pripovedih te naše ljube, verske in globoko ljudske dediščine. Med našimi kapelicami je nekaj prav imenitnih s častitljivo zgodovino in bogatimi pripovedmi. Naj omenim samo kapelico Pri treh križih v Tlakah pri Šmarju, pravkar obnovljeno kapelico- pil v Mali Sari vasi, farovško kapelico sv. Križa v Škocjanu, božjepotno kapelico sv. Lucije na Dolah, votlino sv. Antona Puščavnika na Cerovem in Puščavo z obnovljenim sv. Antonom in še vedno zelo obiskanim studenčkom na Kopanju. Veseli smo vsako leto novozgrajenih kapelic in skrbi vaščanov za obnovo in lep videz obstoječih. Žalostni pa smo nad kapelicami, ki jih je močno načel zob časa in jih že preraščata grmovje in plevel, kot npr. Žnidarjevo (Podlogarjevo) kapelico na Malem Ločniku ali Rusovo na Gatini, ki je nihče ne vzdržuje, kot so odkrili naši raziskovalci. Podobno je z zapuščeno Škrjančevo kapelico na Peči, ki z razpadajočo streho sameva brez svetnika. Menjali so se lastniki hiš in zemlje, ni denarja  in včasih tudi ne volje, da bi obnovili kapelice in nadaljevali njihovo plemenito poslanstvo.  Zato smo se v okviru Univerze za tretje življenjsko obdobje domenili, da se bomo sodelavci odpovedali honorarjem in skušali z zbranimi sredstvi  in z našimi slušatelji restavratorstva obnoviti in oživiti kakšno zapuščeno kapelico. K temu boste tako prispevali tudi vsi z nakupom knjige Naše kapelice. Naj postanejo kapelice res naše in naj ostanejo še lepše in bolj spoštovane tudi za naše zanamce.

Dolžan sem zahvalo slušateljem Univerze za tretje življenjsko obdobje na Grosupljem in zunanjim sodelavcem, ki so zbirali podatke o kapelicah.

Kapelice v župniji Grosuplje je opisala Marija Kralj, fotografije je prispeval Marjan Trobec.

V župniji Kopanj je opisala kapelice Ivanka Šircelj- Žnidaršič, fotografirali so jih Ivo Puhar, Marjan Šircelj in Boris Kuhar.

Kapelice župnije Polica sta opisala in prispevala fotografije Ivo in Vera Puhar, del pa Marjan in Ivica Potisek.

Pri opisih kapelic v škocjanski fari so sodelovali župnik dr. Edo Škulj, Olga Kralj, Maja Sodja, Nejc Gregorič, Janez Jamnik, Katja Novak, Matic Bavdek, Barbara Podlogar, Lara Petrič, Tomaž Krampelj, Ivanka Šircelj- Žnidaršič in Ivo Puhar, fotografije so prispevali: Ivo in Vera Puhar, Boris Kuhar in Veronika Špacapan.

V župniji Šmarje so opisali kapelice in prispevali tudi fotografije: Antonija in Anton Kralj, Marjan Potisek, Veronika Špacapan, Vera in Ivo Puhar.

Kapelice v župniji Št. Jurij je opisala Tanja Kadunc, fotografiral je Tone Podržaj.

Kapelice v župniji Žalna je opisala Andreja Smolič, fotografirala pa Ivo Puhar in Tone Muha.

Seznam starejših tiskanih in rokopisnih virov o znamenjih in kapelicah ter važnejšo literaturo o njih je prispeval Drago Samec. Nekatere smo tudi uvrstili v besedilo pri posameznih kapelicah.

Na koncu sem dolžan posebno pohvalo še predsednici Univerze za tretje življenjsko obdobje Andreji Smolič, ki nas je vse skupaj spodbujala in organizirala vse delo za našo knjigo. Tu ne bi bilo brez skrbne lektorice Ivanke Šircelj- Žnidaršič, ki je s pregledom , preverjanjem podatkov in usklajevanjem opisom kapelic veliko prispevala, mnogo več, kot ji je velevala dolžnost lektorja, da je naša knjiga s kvalitetnimi opisi kapelic tudi izšla. Posebno priznanje za velik prispevek h knjigi gre Ivu Puharju in tudi njegovi ženi Veri za vso pomoč pri podrobnih opisih kapelic in za številne fotografije, ki sta jih prispevala za knjigo ali kot gradivo za opis.

Vsem sodelavcem še enkrat iskrena hvala, knjigi pa uspešno pot k bralcem.

Ob izidu knjige, v septembru 2010

                                                                                            dr. Boris Kuhar