Sobot, 19. januarja 2019

Malo zaradi Cankarja, malo pa tudi zaradi snega, ki je končno pobelil strehe in poti, smo se to soboto odpravili na krajši pohod.

Rožnik vsi poznamo, njegovo gostilno, kjer je precej let živel Ivan Cankar, in njegovo rožnato cerkev Marijinega obiskovanja. Tam dvakrat v maju prižgejo kres, ob prazniku dela in ob razglasitvi dobitnika nagrade kresnik za najboljši roman minulega leta. Toda Rožnik je le del pogorja, ki se z zahoda med Vičem in Šiško zajeda v mesto. Njegov najvišji vrh je Šišenski hrib (429 m).

Pot smo začeli v Tivoliju, kjer smo si najprej ogledali Jakopičevo sprehajališče, ki vodi proti gradu Tivoli. Ob promenadi je Narodna galerija Ljubljana ob svoji stoletnici na ogromnih panojih predstavila detajle umetnin iz svojih bogatih zbirk. Mimo gradu, v katerem je od leta 1986 Mednarodni grafični likovni center in do

katerega vodi lepo stopnišče, ki ga varujejo kipi štirih psov kiparja Antona Dominika Fernkorna, smo prišli do poti, ki se je začela polagoma vzpenjati proti Rožniku.

Naš prvi cilj je bil Tivolski vrh. Kar malo smo se morali potruditi po klancu, ki pa na srečo ni bil dolg. Z vrha, žal, ni nikakršnega razgleda, večino prostora na vrhu zavzema telekomunikacijski stolp.

Potem pa nas je zložna pot vodila po grebenu vse do gostilne Rožnik. Prepričali smo

se, da imajo dobre flancate. Od zunaj smo si ogledali še cerkev Marijinega obiskovanja. Praznik Marijinega obiskovanja je 31. maja.  Marija je že noseča z Jezusom obiskala sorodnico, ki je kljub poznim letom rodila, da bi ji pomagala. Podala se je kar 150 km daleč, zato je poudarek tega

praznika na nesebični in požrtvovalni pomoči bližnjemu.  Od cerkve se odpirajo lepo pogledi na južni del Ljubljane.

Rožnik smo zapustili po najkrajši poti mimo gostilne Čad. V Tivoliju smo si še enkrat ogledali reprodukcije umetnin iz Narodne galerije, potem pa smo se zadovoljni vrnili domov.

Besedilo: Vida Curk
Fotografije: Danica Nežič, Vida Curk in Anton Rajh

Oznake: Rožnik