Obiskali smo Fabianijev Štenjel – Univerza za 3. življenjsko obdobje Grosuplje

Vsi vemo, da smo imeli Slovenci velikega arhitekta Plečnika, precej manj pa je, vsaj v nestrokovnih krogih, znano, da je bil v njegovem času zelo uspešen in mednarodno priznan še en slovenski arhitekt – pet let mlajši Maks Fabiani.

Rodil se je v premožni družini v Kobdilju, le nekaj kilometrov od Štanjela. Študiral je, tako kot Plečnik, na Dunaju, kjer je nato deloval kot cenjen arhitekt in ustvaril kar nekaj prepoznavnih zgradb, tudi znamenito Uranio ob dunajskem kanalu. Gradil je tudi po drugih mestih, v Trstu med drugim tudi slovenski Narodni dom. Bil je tudi izjemen urbanist in sodobna popotresna zasnova Ljubljane je njegovo delo.

V času prve svetovne vojne pa je nenadoma zapustil Dunaj in akademsko kariero ter se vrnil na rodni Kras. Posvetil se je obnovi Gorice in okoliških vasi, po letu 1935, ko je postal župan občine Štanjel, pa se je lotil obnove izjemnega štanjelskega gradu ter celotnega naselja, ki s svojo oklepajočo arhitekturo okrog griča, imenovanega Turn, predstavlja enega arhitekturnih in urbanističnih biserov Primorske.

Že zgodaj se je pridružil fašistični stranki in čeprav mu povojna oblast drugih grehov ni očitala, ga je to dejstvo za več desetletji potisnilo v ozadje in šele danes Fabianiju stroka priznava, da sta skupaj s sodobnikom Jožetom Plečnikom postavila temelje moderne arhitekture na Slovenskem. Domačemu Štanjelu pa je dal Fabiani neizbrisen pečat.

Ta Štanjel je bi torej cilj pohoda pohodnikov Univerze za tretje življenjsko obdobje v petek, 7. aprila. Od Kobdilja, kjer je bil Fabiani roje in kjer si je v času županovanja uredil novo hišo, vilo Maks, pa do Štanjela se namreč vije tako imenovana Fabianijeva pot, ki jo je arhitekt prehodil vsak dan, ko je šel v službo na obnovljeni štanjelski grad, kjer je imel svoje delovne prostore.

Mi smo pot opravili v drugo smer. Začeli smo v Štanjelu in si najprej ogledali grad, kjer danes domuje Galerija Jožeta Spacala, v Kvadratnem stolpu pa dokumentarna razstava o Fabianijevem življenju in delu. Štanjelski grad, ki je svojo baročno podobo dobil v 17. stoletju, s svojo veličino preseneti obiskovalca že ob prihodu. Za mogočnim vhodnim stolpom se na eno stran odpira grajsko dvorišče z baročnim stopniščem, na drugi strani pa dominira cerkev sv. Daniela iz 15. stoletja z značilnim limonastim zaključkom zvonika. Prijazen štanjelski vodič nas je nato popeljal do kraške hiše, ene najstarejših stavb v naselju. Krita je s kamnitimi ploščami, deževnica s strehe pa je po kamnitih žlebovih speljana v lep javni vodnjak. V hiši je etnološka zbirka.

Kot pravi planinci smo nato osvojili še 363 m visok grič Turn nad naseljem, ki ga domačini, verjetno zaradi lepega razgleda, imenujejo Gledanica.

Spust skozi vas nas je pripeljal do Ferrarijevega vrta, stopničasto položenega po vzhodnem pobočju štanjelskega griča, ki ga je med obema vojnama uredil Fabiani. Pod vrtom pa smo stopili na Fabianijevo pot in se podali proti Kobdilju. Spotoma smo se povzpeli še do cerkve sv. Gregorja, kjer je grobnica Fabianijeve družine, poleg nje pa posebej grob njegove matere z napisi v treh jezikih – slovenskem, nemškem in italijanskem.

Fabianijeva rojstna hiše in pred njo stara murva

V Kobdilju smo si najprej ogledali Vilo Maks, ki jo je Fabiani uredil za svojo družino, nato pa še njegovo rojstno hišo, ki jo zdaj novi gospodarji obnavljajo, ter mogočno, več stoletji staro murvo pred njo, ki je največje drevo te vrste v Sloveniji. Nato smo se sprehodili še do konca nekdanje Fabianijeve posesti kjer je izvir, ki nikoli ne presahne. Prav ta izvir je bil vir premoženja Fabianijeve družine.

Iz Kobdilja smo se vračali po drugi poti, ki nas je pripeljala do pokopališča avstro-ogrskih vojakov iz 1. svetovne vojne. V Štanjelu je bila v času spopadov na soški fronti namreč bolnišnica in preminule vojake so pokopali v dolini pod mestom. Ureditev pokopališča, kjer so k poslednjemu počitku položili več kakor 1000 vojakov vseh narodnosti, ki so nekoč živele v skupni monarhiji, je delo arhitekta Josepha Ulicha, vhod pa je oblikoval Fabiani. Danes je na pokopališču le še nekaj nagrobnikov, še vedno pa stoji veličastna, kot tempelj oblikovana skupna grobnica.

Še nekaj minut hoje in že smo bili na parkirišču pod Štanjelom, kjer smo pustili avtomobile. Za nami sta bila lep dan in prijetna hoja, ki jo je olepšalo še toplo spomladanski vreme, s seboj pa smo odnesli kopico novih spoznanj in vtisov o lepotah, ki nas obdajajo, pa jim pogosto posvetimo premalo pozornosti.

Takole pa je svoje vtise o Krasu in Fabianiju v pesem strnila naša pohodnica Angelca: