Ni se obetal ravno sončen dan, vendar, kot so obljubili vremenarji, dežja ali snega ne bo. In zato smo šli osvajat Povno peč, 1503 m visok vrh v Karavankah točno na meji med Slovenijo in Avstrijo in skoraj točno nad ljubeljskim predorom.

Zbrali smo se, kot običajno, pred Kulturnim domom in, kot običajno, smo si pred začetkom hoje privoščili jutranjo kavo in kratek klepet o tem, kaj nas čaka na poti. Tokrat je bilo to v prijetnem lokalu pred Tržičem, tam, kjer se cesta odcepi proti mejnemu prehodu Ljubelj.

Avtomobila smo pustili na parkirišču pred ljubeljskim predorom in se usmerili desno v hrib po cesti, ki vodi do nekdanjega mejnega prehoda na prelazu

Ljubelj. Odkar je bil sredi 20. stoletja dokončan predor, je ta cesta zaprta za promet, odprejo jo le vsako jesen, ko se po njenih serpentinah preizkusijo avtomobili častitljive starosti, starodobniki, pozimi, če je zima, tako kot letošnja, radodarna s snegom, pa jo streptajo in uredijo za sankače.

Po dobri uri zmerne hoje smo prispeli do prelaza in koče ob njem. Bila je še zaprta,

zato smo si le ogledali stari mejni prehod, se fotografirali, si nadeli dereze in za kočo nadaljevali pot proti našemu cilju – vrhu Povna peč. Kmalu je gazi zmanjkalo in nadaljevali smo po grebenu med Slovenijo in Avstrijo kar po celem snegu. Očitno v tem letnem času Povna peč ni med najbolj priljubljenimi  vrhovi.

Pol ure smo potrebovali do podnožja na prvi pogled skoraj neosvojljivega vrha,  na katerega pa z druge strani vodi ne preveč zahtevna pot. Tam smo se fotografirali, nato pa smo se obrnili in vrnili do koče. Naš vodič Tone je namreč modro zaključil, da ne kaže tvegati  hoje po stezi, ki se je izgubljala v visokem snegu.

Zdaj je bila koča že odprta in prijetno topla. Pomalicali smo, si privoščili tudi nekaj dobrot domače kuhinje in se dobre volje odpravili v dolino.

Popisovalka te poti je s seboj privlekla starodobne sanke (stare so že več kakor 65 let) in na njih tvegala sankaški spust v dolino. Ni bil zelo nevaren, ker malce zarjavele sanke sprva kar niso hotele steči po že precej mokrem snegu. A kljub letom sta tako sankačica kot sanke podvig vzdržali.  Drugi so se prav tako dobre volje do izhodišča vrnili peš.

Kljub neosvojenemu vrhu smo bili zadovoljni. Za nami je bil lep pohod, razgledi po okoliških hribih so bili čudoviti, dobre volje nam ni manjkalo, razgibali smo se in se nadihali svežega zraka – le kaj bi si naj še želeli? Pa še Tone je obljubil, da se bomo na pomlad, ko bo sneg zamenjalo cvetje, še enkrat podali na osvajanje Povne peči.

Besedilo: Vida Curk
Fotografije: Vida Curk, Tone Rajh in Tomaž Trek

Oznake: Povna peč