V nedeljo, 12. marca 2023, smo se v lepem sončnem in hladnem jutru odpravili na pohod na Pasjo ravan in Bukov Vrh. Zapeljali smo se do Polhovega Gradca in naprej proti Črnemu Vrhu, kjer smo si vzeli čas za jutranjo kavico v vaškem baru. Nato smo se zapeljali do vznožja Pasje ravni in nadaljevali peš po poti proti vrhu.
Pasja ravan je 1020 m visok hrib v Polhograjskem hribovju oziroma Dolomitov. S 1029 metri je bila najvišji vrh v Polhograjskem hribovju. V sredini 70 letih prejšnjega stoletja je vrh izravnala jugoslovanska ljudska armada, ki si je tam postavila raketno bazo. Poseg izravnave vrha je Pasjo ravan postavil na drugo mesto po višini, najvišji vrh v tem hribovju je sedaj Tošč z 1021 metri.
Pasja ravan je služila kot rezervni položaj za protiletalsko zaščito prestolnice- Ljubljane, pred napadi iz italijanske smeri. Tu je bil postavljen sovjetski protiletalski sistem S-125 Neva, ki je bil namenjen prestrezanju nižjih in srednje visokih ciljev. Z njim so sestrelili nevidnega lovca med napadom NATA na ZR Jugoslavijo, leta 1999. Še danes so tu vidni ostanki položajev in raketne lansirne rampe in garaže za spremljevalna vozila.
Svet okoli Pasje ravni je slikovito opisal Rado Radešček: » Prelep svet je tu. Na eni strani neizmerna milina nežnih dolomitskih nagibov, na drugi strani pa divjih globokih grap in grabnov po katerih bučijo hudourniški potoki. In zdi se, kot da bi Stvarnik z nerodno roko podarjal ta svet človeku. Kamor seže pogled, se številne samotne domačije kakor lastovičja gnezda lepijo na strmine, ki jih premagujejo drzno speljani kolovozi in stezice.
Prekrasna narava za naključnega popotnika, a krut in neizprosen svet za tamkajšnji živelj.« Pasja ravan je eden izmed tistih vrhov, na katerega nas vlečejo predvsem njegove zgodbe. Stare legende, nekatere tudi že pozabljene, nenavadno ime visoke ravni povezujejo z nadnaravnimi dogodki, ki so se dogajali na vrhu.
Druge govorijo o roparskih polhograjskih vitezih, pa zopet o ubežnih vojakih, rokovnjačih, ki so si našli zatočišče pod vrhom. Ena od zgodb pripoveduje o pastirjih, ki so na visoko ravan gnali ovce. Postali so preveč razigrani in židane volje. Niso se ozirali na odbito zdravomarijo in na noč, ki se je spustila na vrh ter na neštete nevarnosti, ki so prišle z njo.
Bili so vedno bolj surovi in razuzdani, dokler jih temna sila ni spremenila v divje volkove, njihove ovce pa v pastirske pse. Med njimi se je vnel silovit spopad in še dolgo časa po tem dogodku, se je ob polni luni z visoke gore, ki se jo je prijelo ime Pasja ravan, slišal divji lajež psov in zavijanje volkov.
S Pasje ravni smo nadaljevali pot proti Bukovem Vrhu, kjer stoji cerkev posvečena Žalostni Materi Božji. Cerkev je prvič omenjena v Urbariju leta 1501. V svoji osnovi je gotska stavba. Leta 1747 so jo povečali in ji dodali baročne značilnosti. Glavni oltar je delo Štefana Šubica iz Poljan nad Škofjo Loko, po ustnem izročilu naj bi bil narejen leta 1881.
Posvečen pa je Žalostni Materi Božji. Oltarna slika pa je delo Štefanovega sina Pavla Šubica iz leta 1893. Žal je bila cerkev v času našega obiska zaprta.
Nazaj grede do našega izhodišča, smo se sprehodili po krožni poti skozi vas Bukov Vrh in tako spoznali razprostranost te vasice. Med potjo smo občudovali pomladne cvetlice: kronice, telohe. in trobentice. Naš pohod smo zaključili tam, kjer smo začeli: v vaškem baru.
Zapisal Ivo Puhar
Fotografirala Danica Nežič in Ivo Puhar