20. 12. 2023
Območje Radenskega polja je naravni in kulturni biser, ki je v svoji sedanji
biološki pestrosti nastajal v tisočletni interakciji narave in ljudi.
Radensko polje je dobilo ime po Radencih. Tako se imenujejo prebivalci Velike
in Male Račne. Predolci, ki so lastniki južnega dela tega kraškega polja so ime
Radensko polje sprejeli.

Domačini iz Malega Mlačevega in Zagradca, ki imajo v
lasti ali v upravljanju severni del polja, pa imajo do tega imena pridržek, ki je z njihovega stališča utemeljen.

Ker pa se v naravoslovnih virih in gradivih ime
Radensko polje uporablja že desetletja, bi spreminjanje lahko povzročilo zmedo.
Radensko polje je na pragu Grosupljega in je podolgovate oblike v smeri
severozahod – jugovzhod. Široko je 1 kilometer, dolgo pa 4 kilometre. S treh strani je obdan s strmimi bregovi, poraščenimi z gozdom, na severozahodu polje prehaja v grosupeljsko ravnino. Na Radensko polje se izlivajo tri vode, do mostablizu ribiškega doma priteka Grosupeljščica, v katero se predtem izliva Podlomščica. Na drugi strani mosta se ta voda imenuje Dobravka..

Po globoki
strugi voda odteka proti odtočnemu lijaku, imenovanim Veliko Retje. Pri
obilnejšem deževju se Veliko Retje napolni, voda se razlije po travišču in nastanejo poplave. Veliko Retje je krožna odprtina premera 10 m, v obliki lijaka se zoži v globino 10 m, od tam voda v vrtincih ponika v podzemlje. To
predstavo si lahko ogledamo le v sušnem obdobju. Sedaj v obdobju deževja je Veliko Retje poplavljeno.
Drugi vodotok , ki poplavlja Radensko polje je Zelenka. Ima lijakasto
oblikovan izvir v obliki retja in kraški ponor v jami Pekel. Večino leta je struga suha, napolni se le v daljšem deževju.
Prava Radenska reka je Šica. Ta izvira na JZ delu Radenskega polja, pod vasjo
Mala Račna. Šica dobiva vodo iz Dobrepoljske doline, kjer reka Rašica ponikne v vasi Ponikva. Pri obilnejšem deževju se pojavijo na izviru Šice vodni stebri. Zaradi obilice vode in ozkih prehodov se voda znajde pod velikim pritiskom. Šica se v zavojih prebija do Zatočne jame, kjer ponikne v podzemlje.
Iz Grosuplja smo se zapeljali do bara Limberk v Račni, kjer smo začeli naš
pohod. Po obvezni jutranji kavici smo se napotili proti vodam Zelenke zadaj za Kopanjem upajoč, da bomo videli jato labodov. Razveselil nas je le en par. Vrnili smo se nazaj do gasilskega doma ter se po traktorski poti napotili proti pretočni strugi, ki poteka ob gozdnati strmini. Postali smo ob Šici ki se pretaka proti Zatočni jami in si ogledali Zatočno jamo. Od tu smo nadaljevali pot do Lazarjeve jame. Zlezli smo skozi rešetke in nadaljevali raziskovanje jame vse do vodne ovire. Po vrnitvi iz jame smo se malo sprehodili po gozdni poti, nedaleč stran pa smo videli pot, ki pelje do naslednje jame.

Povzpeli smo se po 111 stopnicah do vhoda v jamo Viršnica. Ta jama je precej
globlja od Lazarjeve, zato smo med ogledom jam uporabili svetilke. Srečali smo se tudi z netopirji. Jama  Viršnica je kot življenjski prostor pomembna za življenje nekaterih vrst netopirjev, ki tam prezimujejo.
Zgodba o jami Viršnica.
Pred nekaj leti sem dobil v roke zvezano zbirko revije Slovenec, ki je izhajala
med vojnama, objavljala je odlične zgodbe s Slovenske pokrajine.
V času vladavine Avstrije je bilo kmetijstvo steber države, vsako krpo zemlje so
morali obdelati. Radensko polje pa je bilo redno poplavljeno. Učeni možje na
Dunaju so se odločili temu napraviti konec. Obstajal je načrt kako preprečiti
nadaljnje poplave: zgraditi so nameravali rov od Zatočnih Jam do Krške Jame.
V Zatočnih Jamah je uspelo izkopati 2 km dolg rov, prva svetovna vojna je
načrte pokopala, rova niso nikoli končali. Po prvi vojni, v novi državi, je Jama Viršnica bila turistični magnet za takratne turiste ( star naziv za pohodnike), z vlakom so se pripeljali do postaje Predole in se peš podali do Zatočnih Jam. Po odkritju Županove Jame v Šentjurju je zanimanje za Viršnico uplahnilo.  Po ogledu znamenitosti Radenskega polja, smo se napotili nazaj proti baru Limberk, kjer smo še malo poklepetali in si zaželeli lepe praznike in vse dobro v naslednjem letu.

Zapisala in fotografirala Anton Rajh in Ivo Puhar