Skupina za pohodništvo je ena najbolj aktivnih skupin Univerze za tretje življenjsko obdobje Grosuplje. Mentor Tone Rajh izbira zanimive pohodniške ture, ki so dostopne tudi manj dobrim hodcem, pri izvedbi pa sodeluje animatorka Vida Curk. Da nam ne bi v teh hladnih septembrskih dneh sklepi otrdeli, je Vida predlagala pohod po Orionovi poti že v septembru.

Vremenska napoved je obetala lepo sončno soboto v sicer hladnem in deževnem septembru. Na željo nekaterih, ki jim petek ni ustrezal, so za šolsko leto 2017/2018 kot dan za pohode določili soboto. Kot vedno smo se zbrali ob sedmi uri pri Kulturnem dom in posedli v tri avtomobile. Bilo nas je 13 pohodnikov. Ko smo se izvili iz ljubljanske megle, smo od Lukovice naprej vozili obsijani s toplim jesenskim soncem.

Kartuzija Jurklošter

Brez jutranje kave ne gre, zato smo se ustavili v Rimskih Toplicah. Naslednji postanek nam je razkril ostanke samostana Jurklošter. Kartuzijo Jurklošter je leta 1172 ustanovil krški škof Henrik I., a je bila že leta 1200

razpuščena. Pozneje so se kartuzijani vrnili vanjo. Samostan so leta 1573 razdejali kmečki uporniki pod vodstvom Ilija Gregoriča, zato je začel propadati. Ob koncu 16. stoletja
so samostan predali graškim jezuitom, po ukinitvi njihovega reda pa cistercijanom. Knjige in dragocenosti so odpeljali v Gradec. V 18. stoletju so

samostanske stavbe podrli in ohranili le cerkev, ki so ji dozidali grajska poslopja. Tu naj bi našla zavetje zaljubljenca Friderik Celjski in Veronika, Veronika Deseniška naj bi bila tu tudi pokopana, je ugotovil pater Karel Gržan.

Gračniški slap in Šmidov mlin

Pot smo nadaljevali po ozki dolini Gračnice, ki izvira pri naselju Planina pri Sevnici in se izliva v Savinjo pri Rimskih Toplicah. Ker teče po različnih kameninah, se na poti do izliva preliva v več slapovih. Ustavili smo se pri Gračniškem slapu, kjer voda pada iz

jezerca nad dolomitsko pregrado v dveh slapovih v tolmun, od tod naprej pa umirjeno teče do izliva. Tu je že v času kartuzijanov stal ob breg prislonjen mlin, danes Šmidov mlin, ki so ga leta 2010 s pomočjo evropskih sredstev obnovili znotraj in zunaj.

Orionova pot

Po ozki vijugasti cesti smo pot nadaljevali do ribnika Marof, ki se nahaja v Mrzlem polju, po domače Marofu nad Jurkloštrom. Ob domu Ribiške družine Laško smo parkirali in se skozi kraj Marof napotili v hrib po Orionovi poti, ki jo je postavil in trasiral pater Karel Gržan, ko je kot duhovnik služboval v teh krajih. Domačini so mu ob sprehodih po okolici pripovedovali zanimive zgodbe in mu kazali posebne pojave v

naravi, ki so v patru vzbudile radovednost. Razvil je zgodbo, da je tu obstajalo prazgodovinsko svetišče v trikotniku med Savo, Savinjo in Sotlo, ki je bilo

posvečeno Orionu. V jesensko zimskem času vidimo na nebu svetlo ozvezdje, ki nas spominja na človeško telo. Dva trikotnika se s prirezanima vrhovoma stikata v pasu, ki ga označujejo tri svetle zvezde. Zvezde nakazujejo tudi Orionove roke, v eni drži ščit, glavo in meč za pasom.

Legenda o Orionu

Orion je bil božanski lovec neizmerne moške moči in spretnosti. Vanj se je zaljubila Diana, boginja lova. Ni več opravljala svoje službe, ni se več vozila s srebrnim vozom po nočnem nebu in razsvetljevala teme, ampak se je zabavala z Orionom. Jupiter, ki je kot sonce razsvetljeval nebo podnevi, je bil jezen na sestro. Oslepil je Oriona s svojo svetlobo in ga usmeril na odprto

morje. Ko je bil dovolj daleč, je izzval Diano, naj z lokom in puščico zadene pikico na morju. Diana je sprejela izziv, dvignila je lok, ustrelila in zadela. Šele ko je morje naplavilo truplo na obalo, je videla, kako jo je brat prevaral. Ljubljenega Oriona je pripela na nočno nebo, da ji je bil vedno blizu, ko je potovala v srebrnem vozu po nočnem nebu. V bližini ozvezdja Oriona se nahajajo tudi ozvezdja Malega in Velikega psa ter Bika.

Pater Karel Gržan in njegovo odkritje

Med sprehodi po okolici je pater Gržan postal pozoren na zidove, ki so tekli z enega griča na drugega. Posebno trije griči so ga spominjali na tri svetle zvezde v pasu ozvezdja Orion. Raziskoval je naprej in s pomočjo zemljevidov povezal vrhove gričev na območju Voluške gore in pokazali so se liki Oriona, Malega in Velikega psa ter Bika, kartuzija Jurklošter pa se nahaja v sredini.

»V dolini Gračnice so naši predniki prepoznali določena znamenja – sveta znamenja. Nebo samo je določilo sveto območje, v katerem presežne sile vstopajo v zemeljsko stvarnost,« je v svoji knjigi V znamenju Oriona zapisal Karel Gržan in v njej opisal svoja raziskovanja in razmišljanja o krajih, ki so v njem zbudila tako zanimanje: skale, položene v široko zidovje, ki povezujejo tri vrhove, ki simbolizirajo božansko sveto trojstvo, znano tudi iz imena Triglav in iz božanskih trojstev pri Sumercih, Slovanih, Keltih, v krščanstvu, ostanki možnih stavb, vrh griča skala v obliki rogov, skalni osamelci, megaliti, ki po sestavi ne sodijo v to okolje … V Orionovem pasu se stikata zemeljsko in nebeško, zato je to tudi na zemlji sveti prostor.

Naša skupina se je sprehodila po označeni poti med redkimi hišami, med polji, travniki in po gozdnih poteh. Ustavili smo se na prelazu med svetimi griči in se povzpeli nanje, daljši postanek smo imeli na Blatnem vrhu, kjer naj bi bilo bikovo oko, in se spustili navzdol do Gračnice in Počerenskega slapa.

Slap je zanimivo oblikovan. Voda priteče na plano skozi predor pod pečino in se v dveh stopnjah izlije v širok plitev tolmun. Ob levem bregu so še vidne razvaline opuščenega mlina, v vodi pa leži velik mlinski kamen. Ob rečici smo se vrnili nazaj do ribnika, kjer so ribiči še vedno namakali trnke.

Trasa poteka po 6 km dolgi krožni poti. Začeli bi lahko ob kartuziji Jurklošter (tista pot je nekoliko daljša) ali tako, kot smo mi, pri ribniku Marof. Med triurno, nenaporno hojo smo se seznanjali z območjem Gržanovega raziskovanja teh svetih krajev. Informacijske table so nas izčrpno poučile o tem, kar smo videli, in o razmišljanju Karla Gržana o nenavadnih naravnih pojavih. Izlet za dušo in telo.

Besedilo: Marija Samec
Fotografije: Vida Curk

Oznake: Orionova pot