Tokrat smo pohod izvedli malo drugače. Običajno se pohodniki povzpnemo iz doline na goro, tokrat pa smo se na goro odpeljali. Iz Kočevja smo se po gozdni cesti odpeljali do planinske koče pri Jelenovem studencu na grebenu Stojna. Koča je bila, žal, zaprta. Po ogledu le-te smo se podali po poti ljubimcev Vetronike in Friderika. Po dokaj ravni stezi, kakor se spodobi za zaljubljence, smo skozi gozd v slabi uri že prišli do gnezda zaljubljencev, na grad Fridrihštajn. Visoko, na nedostopni skali, je Friderik zgradil svoje pribežališče, kjer sta z Veroniko preživljala lepe trenutke. Grad nad navpičnimi stenami je bil s treh strani nedostopen, zato ga ni bilo težko braniti.
Danes je grad v razvalinah, vidi se pa, da je bil nekoč nedostopna trdnjava.
Herman II. Celjski, Friderikov oče, se s Friderikovo ljubeznijo ni sprijaznil, zato je ukazal grad porušiti, Veroniko pa ujeti ter zaradi čarovništva postaviti pred sodnike. Veronika se seveda ni predala, dolgo se je skrivala po kočevski pokrajini. Še v prejšnjem stoletju so Kočevarji pripovedovali o tem, kje se je skrivala pred Hermanovimi biriči. V nekdanji kočevarski vasi Kunč je stala hiša nekdanje grofovske uprave, kjer bi se naj skrivala Veronika. Blizu vasi je Ledena jama, kamor se je Veronika zatekla pred biriči, ko so jo iskali v vasi.
Po dolgotrajnem iskanju so jo s pomočjo ovaduhov izsledili v bližini Ptuja in jo zaprli. Ko je bila pripravljena tožba, jo je grof Herman predal sodišču, ki naj bi jo obtožilo čarovništva in poskusa umora samega grofa Hermana. To je bil prvi zabeležen čarovniški proces na Slovenskem. Zaradi pomanjkanja dokazov je sodišče Veroniko oprostilo vsake krivde. Kljub razsodbi pa grof Herman Veronike ni izpustil. Zaprl jo je v gradu Ojstrica, kjer naj bi umrla od lakote. Ker pa bi bila taka smrt počasna, grofova maščevalnost pa neučakana, je ukazal dvema vitezoma, da jo nasilno pokončata. Utopila sta jo v koritu za napajanje živine. To naj bi se zgodilo 17. oktobra 1425 (1428 ?). Njeno truplo so prepeljali v Braslovče in ga tam pokopali. Šele kasneje je smel njeno truplo grof Friderik prepeljati v samostan Jurklošter. Friderik je moral očetu odstopiti vse gradove, tudi Fridrihštajn, ki ga je sam sezidal. Grof Herman je razdejal grad Desenice, pobil Veronikinega očeta, znesel pa se je tudi nad komaj zgrajenim Fridrihštajnom. Vojaki so pod grajska poslopja in obzidje postavili sode s smodnikom in jih zažgali. Močni grajski zidovi so se posipali po strmem pobočju in kamenje je letelo po zraku. Ljubezen nam je vsem v pogubo, je zaposal posatelj Ivan Tavčar.
Šele po Veronikini smrti se je oče spravil s sinom in ga izpustil iz ječe. Friderik je dal grad ponovno sezidati, nato pa je v njem zelo razkošno in razuzdano živel.
V dobre pol ure, kakor se za zaljubljence spodobi, smo že bili na naslednjem hribu, na Livoldskem vrhu. Vrh ima lepo razglendno točko, vendar je bila še zmeraj megla in smo le v meglici videli nejasno podobo mesta Kočevje z jezerom. Od tam smo zopet po lepi sprehajalni poti šli osvojit tokratni najvišji vrh, to je Mestni vrh nad Kočevjem. Nekoč je bil s tega vrha lep razgled, danes pa ga zakriva bujno raste. Smo si pa ogledali ostanke nekdanjih bunkerjev, ki so jih Italijani zgradili leta 1942. Od tam smo se počasi vračali proti parkirišču. Ker nam je ostalo še malo ljubezenskega naboja, smo si šli pogledat vhod v Ledeno jamo nedaleč od koče. Jama je globoka nad 100 m, na dnu je 5 m debela ledena skorja, pristopna pa je le v spremstvu jamarjev.
Kmalu smo se spustili v dolino, v Kočevju smo se ustavili v gostilni in se še malo zaljubljeno pogovarjali. Ogledali smo si steze zaljubljencev in nazadnje dočakali tudi sonce.
Zapisal jeAnton Rajh
Fotografirali so: Veronika Špacapan, Anton Rajh in Ivo Puhar
