Ponedeljek, 8. februar 2016
Univerza za tretje življenjsko obdobje Grosuplje je že desetič organizirala pohod na Kopanj na sam kulturni dan, 8. februar.
Pred Kulturnim domom se je zbrala stotnija pohodnikov, ki se niso ustrašili deževne vremenske napovedi. Večina se redno udeležuje teh pohodov. Vračajo se zaradi prijetne družbe in dobrega počutja.
Mešani pevski zbor Danica, ki ga vodi Danica Kutnar, je zapel nekaj kitic Prešernove Zdravljice, tudi tisto, ki je naša uradna himna. Vsi smo jo
pomagali zapeti. Martin Oblak pa je doživeto odrecitiral Prešernovo pesem Učenec. Sporočilo pesmi je bilo v skladu z dnevom pred pustnim torkom: »Oj, predpust, ti čas presneti, da bi več ne prišel v drugo … si mošnjico mi rejeno d’jal popolnoma na suho … sem obesil zavolj tebe dokaj časa uk na kljuko … si omožil mnogo deklic in med njimi mojo ljub’co …«
Andreja Smolič, vodja UTŽO, se je zahvalila pevskemu zboru in recitatorju ter predala besedo vodji pohoda Antonu Rajhu, ki je popeljal pohodnike proti Spodnji Slivnici. Po poti se jim je pridružilo še nekaj pohodnikov. Pot jih je vodila skozi Spodnjo Slivnico po cesti proti Predolam. Ustavili so se pri Kamrovcu, kjer jih je Marjan Kastelic pričakal s šilcem
žganja, da so lažje nadaljevali pot. Povzpeli so se na kopanjski grič, kjer jih je pričakala topla cerkev Marijinega vnebovzetja. Tu, na Kopanju, je dve mladostni leti pri svojem starem stricu prebival in nabiral prve učenosti France Prešeren.
Najprej nas je pozdravil domači župnik Janez Kebe. Na izust je recitiral verze iz Prešernovih pesmi, predvsem iz Krsta pri Savici, da smo mu z zanimanjem prisluhnili. V kulturnem programu je nastopil MePZ U3, ki ga vodita dirigentka Gabrijela Cedilnik in korepetitor
Primož Cedilnik . Ob glasbeni spremljavi so zapeli Zdravljico, nato pa so se zvrstile štiri pesmi: Sancta Maria skladatelja Johannesa Schweitzerja, ki jo je za mešani zbor priredil Miro Kokol, Prešernova Zgubljena vera skladatelja Kamila Maška, ki jo je za mešani zbor priredil Janez Močnik, Lipa Prešernovega sodobnika Franza Schumanna in Slovenska dežela Benjamina Ipavca.
Prešernove pesmi so recitirali člani recitacijske skupine UTŽO, ki jih je za nastop pripravila Katja Bricelj: Rozi Fortuna, Martin Oblak, Ivo Puhar in Franci Zorko. Slišali smo Zgubljeno vero, Ukaze in prvo, četrto, šesto in sedmo gazelo.
Posnetek pohoda in proslave, pripravila ga je urednik Grosupeljskih odmevov Braneta Petroviča, si lahko ogledate tukaj.
Tudi letos so se pohoda po Prešernovi poti udeležili pohodniki iz drugih slovenskih krajev. Fanči Moljk, ena od treh pohodnic iz Hrastnika, je svoje vtise objavila na spletni strani Seniorji.info. Tukaj si jih lahko ogledate.
Za praznični nagovor smo poprosili članico recitacijske skupine UTŽO Kristino Šircelj Oblak, ki je v slavnostnem govoru povedala:
»Z današnjo proslavo bi radi izrazili veselje in hvaležni spomin Francetu Prešernu, da nas po več kot 160 letih še vedno zbira ob svojih pesmih. Poezija je navdahnjena božja govorica, pravijo mnogi, za njegovo bi lahko rekli, da je taka. Vedno znova Prešernu priznavamo izvirnost in dovršenost njegovega pesniškega izraza, ki se nikakor ne postara.
»Da bi bolje spoznal literarne vrednote drugih evropskih narodov, se je začel učiti angleščine, segal po nemških in francoskih knjigah, s posebno vnemo pa se je poglabljal v dela italijanskih renesančnih pesnikov ter v starejšo rimsko in grško literaturo.«
Duhovno sporočilo njegovih pesmi je globoko hrepenenje po ljubezni, edinosti, bratstvu, prijateljstvu, ljubezni do domovine, domačega kraja – v Zdravljici je pa še posebej izpostavil kolektivni duh in medsebojne odnose, ki naj temeljijo na miru in spoštovanju.
Čeprav je študiral na Dunaju, se ni zgubil v tujini, ampak je materni jezik s svojo ljubeznijo razvijal in se vanj poglabljal, da je zmogel tenkočutno izraziti vrsto čutenj in hotenj, ki so v njem v različnih obdobjih življenja žlahtno žarela, pa tudi žgala njegovo srce. Kar nekaj pesmi deluje kot prerokba za zdravo samozavest posameznika in naroda. V svojem času je Prešeren združil umetniško, zgodovinsko in kulturno izročilo na Slovenskem in ga utiril s svojo poezijo v osrednji tok evropske kulturne ustvarjalnosti. Pomembno je dopolnil evropski kulturni mozaik z vrednotami, na katerih temelji ideja združevanja evropskih narodov.
Prešernova življenjska zgodba je tudi danes aktualna. Kar 5 krat je neuspešno kandidiral na javnih razpisih za samostojno advokaturo, kar 14 let je delal kot odvetnik-pripravnik. S 6. prošnjo je uspel. Vsako leto mu posvečamo kulturni praznik.
Ta dan je še posebej priložnost, da ozavestimo tudi pomen maternega jezika, svoje kulture kot temelja slovenske države. »Napovedi za 21. stoletje, imenovano stoletje globalizacije, ko se bodo kulture, rase in življenjski slogi mešali in združevali še bolj kot doslej in če hočemo držati svojo zmagovito linijo, moramo spet vzeti v roke slovensko knjigo, zapeti slovensko pesem, držati se slovenskih ljudskih običajev. Negovanje domače besede je sila, ki je niti pekel ne premaga, kaj šele, da bi jo mogla globalizacija,« pravi pater Branko Cestnik.
»France Prešeren je vzel v svoje roke jezik slovenskih kmetov in ga dvignil na raven evropskega duha in svetovne književnosti! Jezik, ki mu ni bilo namenjeno, da preživi. Jezik, ki je šel skozi šivankino uho zgodovine, zato da bi ga danes mi lahko govorili in na njem utemeljili svojo samostojno in demokratično državo. Zato z vso hvaležnostjo in optimizmom proslavljamo zgodovinski čudež.« (Rudi Šeligo)
»France preširen duh si bil za svoj čas – in si tudi za nas, saj smo ne glede na velikoamerikanske globalizatorje še vedno preozki in pregluhi za tvojo širino …
France, prešeren z veliko in malo začetnico, si sredi gluhe loze svetovljanstva igral na čarno piščal slovenske besede, vedoč, kako prešerno je peti svoj glas …
France, tudi v sodobnem svetu računalništva mi pomeniš zanesljivo utripalko, da je odpravljiv tudi naš virus razprtij, pa čeprav je težko pisati zdravljice in jih še težje živeti …
France Prešeren, po medmrežju binarnega sveta ti sporočam, da bi Slovenci tudi tvoje sodobne in prihodnje brate po peresu še naprej radi brali tudi v slovenščini …« (Janko Moder)
Pred župniščem so vsem pohodnikom ponudili čaj, nazaj v Grosuplje pa jih je popeljal avtobus. Zadovoljni smo odhajali v dolino. Prazničnega razpoloženja oblačno in od časa do časa deževno vreme nam ni moglo pokvariti. Še vedno so v nas odmevale spodbudne besede Dušana Jovanoviča: » … Prešernove poezije so postale nezavedna last naših duš. Zaklad, ki ga nosimo v sebi. Biblija, ki nas hrani z lepoto, klasično uravnoteženostjo in modrostjo svojih psalmov. Razsvetljenje. Obče človeški, domovinski in osebni pogled na svet. Prešeren je bil kulturni roditelj in duhovni vzgojitelj slovenskega naroda. Naj bo tako še naprej!« Tem besedam lahko le prikimamo.
Prispevek pripravila: Marija Samec
Fotografije: Marjan Trobec, Vera Puhar in Fanči Moljk
Oznake: Kopanj, kulturni dan, Prešernov pohod