Iz moje samotne, grenke mladosti … se svetijo tiho tvoje oči, moj Cankar.

                                                                                                                                    Anici

Resnično. Tvojo podobo sem uzrla prej, kot zaslišala tvojo besedo, ljubi Cankar.

Bilo mi je kakih devet let. Zgodilo se je srečno naključje. Slikar, modernist, Miha Maleš, se je spotikal s svojim štafelajem med našimi goricami in senožeti ter čaral s stoterimi  barvami sonca in sence, iz katerih so vznikali gozdovi, trte, rože, hiše, travice … Moji mami je za gostoljubje – kamro in  krožnik juhe zvečer – podaril zajeten sveženj zbornikov o slovenskih umetnikih.  Začeli so izhajati takoj po drugi vojni, bil je njihov urednik.

Rada sem listala po knjigi tvojih podob in jih gledala in jih še gledam. Pritegnjejo me najbolj tvoje oči.

Fotografije Frana Vesela iz leta 1896 »Pesnik Helene«. Deški obraz, komaj ti poganja puh brkov, ki naj bi bili v poznejših letih, za nekatere, tvoj ponos in možatost. Mogoče pa si za njimi kasneje skrival, kot z masko, svoj nežni značaj, svojo ranljivost. Najbolj me pritegne Veselova fotografija iz leta 1915.  Na njej poveš vse o sebi. Rahlo zasenčen obraz naslanjaš na levo roko in otožno zreš sam vase.

»Slaboten sem bil, preveč zasanjan, preveč samovoljen, za hlapčevsko delo neporaben. Mesec dni ali še ne sem bil za pastirja pri sosedu, ki mi je dal za plačilo obilen kos kruha na dan. Krave so uhajale v deteljo in v hosto; pozabil sem nanje, ležal sem v travi pod tepko in gledal oblake, ki so beli in bežni leteli preko neba. Moje pastirovanje  je bilo brž pri kraju. Nato so me hoteli napraviti za vrtnarja. … Mili Bog, da bi se bilo zares tako zaobrnilo! Moje srce bi bilo čisto, moje življenje brez zlega; oboje bi bilo kakor večerna molitev otroka.« (I. Cankar – Moje življenje)

Risbo akademskega slikarja Ivana Vavpotiča imam na steni. Tako nenehno zrem tvojo podobo, tvoje oči. Oči vse povedo.

Kasneje sem odkrila hudomušne in čutne karikature Hinka Smrekarja (»Očiščenje«, »Navdih«, »V zaporu« …)  in tvojo podobo z belo krizantemo v gumbnici  karikaturista Maksima Gasparija. Bela krizantema je tebi sinonim za umetnost. Skromno si zapisal svoje ime le na enega tenkih belih lističev. Vendar z velikimi pričakovanji. … »Trdna je moja vera, da napoči zarja tistega dne, ko naša kultura ne bo več krizantema siromakova, temveč bogastvo bogatega. Moje delo je slutnja zarje, vsaka moja beseda in vse moje življenje. Že slišim dleto, ki kleše granitni temelj novi zgradbi. … Kadar napoči tisti dan, bo prerojeni narod pobral iz blata pohojeno ubogo krizantemo, očistil jo bo ter jo shranil s hvaležnim spoštovanjem, za spomin na grenkolepo preteklost. Na enem tistih tenkih belih lističev bo zapisano moje ime.« (I. Cankar – Bela krizantema)

»JAZ BRATJE PA VEM ZA DOMOVINO« – to knjigo, mojo prvo knjigo Ivana Cankarja, mi je podarila teta Slavica za deseti rojstni dan. »Beri Cankarja glasno,« je bila njena želja za moj praznik. Kot da bi slutila, kako je Cankar doživljal glasbo. Zasledila sem, da piše:

»Pred mnogimi leti sem poslušal na Dunaju Deveto simfonijo Beethovnovo.  Med vsemi oblikami umetnosti mi je glasba najbolj tuja in obenem najbolj ljuba. Vse teorije so mi zaklenjene in zapečatene; še not ne znam brati. To popolno, sramotno neznanje pa se čisto prijazno druži s prav posebno, skoraj bolno občutljivostjo za zvok, za ubranost in neubranost. Vsaka melodija je bitje zase, ima svoj telesen obraz, svoj živ pogled, svojo besedo in kretnjo. Vsaka odpre vrata na stežaj mislim in spominom brez števila; in vsaka pesem je doživljaj, ki ostane v duši neizbrisljiv.« (Dom in svet – Veselejša pesem)

In še o svojem pisanju  – Pismo dr. Henriku Tumi iz Ljubljane v Trst 18. 3. 1918:

»Za slovnico se res nisem zanimal nikdar v svojem življenju. Kadar pišem, mi je edina skrb, da jasno povem, kar mislim, in pa, da natanko do najtišje nianse čuti z mano tisti, za kogar pišem. Tako se zgodi, da včasih vedoma zagrešim nepravilno slovniško obliko. Kajti, če mi je treba kdaj izbirati med slovniško čednostjo na eni strani ter med jasnostjo in lepoto sloga na drugi strani, se odločim takoj za slovniško nepravilnost …  Treba je, kakor Vam je znano, brati vsako stvar naglas. In tedaj sodi o jeziku edino poklicani sodnik: uho.«

»To je tisti Cankar, ki ga tako rada gledam?«

»Beri Cankarja glasno.«

Stisnila sem knjigo k sebi. Brala sem glasno. Jaz bratje pa vem za domovino. O, domovina, ti si kakor zdravje …

Takrat smo bili vsi polni Domovine. Težko, z žrtvami smo jo dobili. Vsi smo jo ljubili. Brala sem. Glasno:

Vsaka mladost je polna sreče in radosti, sijajnega sonca, prešernega smeha. Vsaka mladost. Moj glas je postajal mehek, tišji, pritajen, dotaknila me je melodija besed, postopoma, pozneje, spev čustev otožne ranljivosti, mnogo pozneje simfonija misli in globokih doživetij. Šele mnogo, mnogo pozneje sem zaslišala tihe korake matere in šklepetanje skodelice v njenih rokah; nazadnje začutila greh in kesanje s pisateljem.

Bila sem brucka, vsa zagnana za pedagogiko in psihologijo. Zasledim: Cankarjeva založba je izdala vsa zbrana dela Ivana Cankarja. Kako dragoceno! Kako drago. Srečno naključje – mama  predlaga, da nama z bratom, z  izkupičkom od prodaje očetovega pisalnega stroja, kupi italijanski kolesi. »Ne maram kolesa, meni kupi Cankarja!« Vsi so me pisano gledali, a kje so že vsa ta kolesa, jaz pa imam še vedno v rdeče platno vezena vsa Cankarjeva dela. Velika dela. Poglabljala sem z njimi študijske noči, si plemenitila vsa leta svojega življenja. Škatla s knjigami ljubega pisatelja je bila največja med mojo prtljago, ko sem se toliko selila. Vedno je  v dobrem in slabem romal z menoj.

ČRTICE so  biseri, »očem, ki gledajo s srcem, odkrivajo globine sveta našega bivanja«. (odlomek Moje življenje)

»Otroka čuteče povzdigne, razkriva njegovo čisto dušo, polno sanj, fantazije, iskrivosti. Oko, ozri se nazaj, prav do mraka otroških let! Kam je letelo vse hrepenenje, komu je bila darovana najboljša moč srca in razuma, od kod je vrela, kam se je vračala vsa radost in bolest?« (odlomek Beseda Ivana Cankarja)

»Nenadoma se razmakne, se v nič raztopi megleni zastor in zasmeje se mlado sonce, vse ljubezni in vse hvaležnosti vredno. Spomin je sladek kakor pesem, prsi napne vzdih, zastro se oči in ustnice boža smehljaj.« (odlomek Moje življenje)

Vendar otrok je tudi krut in sebičen, če čuti pomanjkanje in krivico.

»Saj ne bo konca nikoli! Nikoli ne bo drugače! Mati ne pride, ne prinese kruha – umrimo! Velik je bil obup; a zbudilo se je v nas nekaj temnejšega, strašnejšega. Ne jaz sam, nas vseh petero, kakor smo sedeli krog mize v temi, je občutilo nenadoma grenko, zlobno sovraštvo do matere.« (odlomek Sveto obhajilo)

 Šiba šolo. Največji greh je užaliti otroka. Največji prekršek je upogibati mlado drevo, krotovičiti njegove veje.

»Dali so me v šolo, v ono pusto, srepogledo, od vseh strani zadelano, kjer ni ne sončnega, belega proda, ne razbitih loncev, ne luknjastih ponev, ne pipcev brez ročnika in kapeljnov še celo ne. Same trde, človeku nerazumljive besede so tam, na črno tablo zapisane.« (odlomek Moje življenje)

 Mati je mučenica in svetnica.

Kadar je pomislil na svojo zgodnjo mladost, je ugledal materin obraz … »Veliko prenese človek, to vem sam; par konj bi ne zvleklo tovora, ki ga nosi na plečih. Ali da se da trpeti toliko in tako dolgo, kakor je trpela moja mati, je bil čudež, ki si ga še zdaj ne morem natanko razložiti.« (odlomka Beseda Ivana Cankarja)

»Počasi in tiho so se odprle duri. Na pragu je stala mati. Kakor ob belem dnevu smo razločili njen obraz. Ves bel in tenak je bil, oči pa so bile objokane in so gledale plaho; tako gleda grešnik na svoje trdosrčne sodnike. Mati se nas je bala …« »Ali ste dolgo čakali?« je rekla s tihim, prosečim glasom. »Nisem mogla prej … niso dali …« (odlomek Sveto obhajilo)

Reveži – izkoriščani, razžaljeni, ponižani.

»Videl sem človeka, ki je bil brez zavesti obležal na tlaku; mislili so, da je žganja pijan; ko so poklicali rešilni voz, je zdravnik dognal, da se razcapani jetičnik ni bil zgrudil vsled pijanosti, temveč vsled gladu. O Bog, kaj mora tako biti? Ljudje, ki si jih ustvaril po svoji podobi, umirajo od lakote v paradižu.« (objava v reviji Demokracija)

»Petnajst let in več Gjuro ni videl domovine. Dečko, krepak in zdrav, dela in sreče željan, se je napotil v svet. Dela je našel, sreče ne veliko.« (odlomek O, Domovina, ti si kakor zdravje)

»Truden je bil, breme ga je potisnilo nizko k tlom, vere njegove pa ni omajalo.« (odlomek Hlapec Jernej)

 Ljubi Cankar,

za svoj osemdeseti rojstni dan, sem dobila od prijateljice moje najmlajše hčerke, ki me ima rada in ima tudi tebe rada, tvojo knjigo, ki je doslej še nisem zasledila – Moje življenje, izdano v Ljubljani, 1920. leta. V njej opisuješ grozo in  trpljenje živali, kako smo ljudje kruti do njih.

»Imeli smo mladega lisjaka … Živalca je bila nemirna in sila plaha; pogled svetlorumenih oči je bil poln začudenja … Priklenili smo ga na dolgo verigo … Ko sem potegnil z vso silo, se je prikazal izpod plota koničasti gobček; držal se je postrani, dlaka krog ovratnika je bila vsa namršena, oči so buljile nekam motno, morda v otopeli grozi, ali v otopelem srdu … Malo dni pozneje sem se napotil z doma. Ko sem se vrnil, ni bilo lisjaka več v kolibi. Samo dišalo je še po njem. Pred mojo izbo je ležala na preprogi nabasana žival, lisjaku podobna. Dlaka je bila zmršena, trdo štrleča, mrtva. »Zakaj ste to storili … kako ste mogli to storiti?« »Če pa je piščance kradel!« Takrat smo obedovali ocvrte piščance.« (odlomek Lisjak)

Tako sem se še na zadnji postaji svojega življenja srečala ponovno s tabo.

Ne bom si ogledala razstave, na kateri si upodobljen, kako migaš z ušesi. Jaz imam svojo podobo o tvoji podobi.

Mladim govorim: »Berite Cankarja  glasno,« preberem jim katero črtico ali dve. »Šele potem lahko posezite po stripih o njem. Šele takrat boste razumeli humor duhovitega Boštjana Gorenca.«

Hvala za vse,

babica Majda Senčar

 

Letošnje leto Ivana Cankarja smo počastili tudi na urah književnosti na Univerzi za tretje življenjsko obdobje Grosuplje. V juniju smo obiskali Vrhniko in se sprehodili po poteh mladega Cankarja. V novembru pa smo pripravili literarni dogodek, ki nam ga je pomagala oblikovati Majda Senčar.

Starosta naše univerze se je odzvala na razpis JSKD iz Ivančne Gorice in ker že od otroških let ljubi Ivana Cankarja, je izbrala esej o njem.  

Ob prijetnem druženju ob kavici, ki jo je tudi Cankar tako cenil, smo poslušali Majdin esej, odlomke sta brala Rozi Fortuna in Franci Zorko.

Zapisala Marija Samec

Fotografiral Franci Zorko

(Skupno 16 obiskov, današnjih obiskov 1)
 

Oznake: , ,