V petek, 22. 1. 2016, smo se pohodniki Univerze za tretje življenjsko obdobje podali proti Krasu. V tem zimskem času je še najbolj gotovo, da tam ne bo zime, da nas ne bo zeblo. Pohod smo začeli v vasi Lokev. Izstopajoče iz avtomobilov nas je, seveda, pozdravila mrzla burja, kot se za območje Lokve spodobi. Ker zmeraj piha, imajo v Lokvi najstarejšo pršutarno na Krasu. Brž smo se umaknili na kavo v bližnjo točilnico. Malo smo se ogreli, potem pa šli na pot najprej proti sosednji vasi Prelože. To je starodavna vas, v kateri so se do pred nekaj desetletij nazaj ohranili staroverski običaji čaščenja starih bogov: Dajboga, Kresnika …
Nad vasjo se je pot nagnila in napredovali smo po zaledenelem kolovozu proti vrhu z imenom Veliko Gradišče (742 m). Malo pod vrhom, dobrih 30 metrov niže, smo, nenavadno, prispeli do izvira z imenom Vroče (Vrotje). Po pričevanjih je bilo na vrhu Velikega Gradišča staroselsko naselje, obzidano s kamnitim obzidjem; ostanki obzidja so vidni še danes. V petem stoletju so prihrumeli Huni in ga opustošili. Preživeli staroselci so se naselili v dolini. Zgradili so vas Lokev, nekaj se jih je »preložilo« pod hrib in zgradili so še vas Prelože. Tudi tukaj so še naprej ohranjali staro vero. Izvir Vroče je veljal za sveti izvir in svetišče. Verjeli so, da je voda zdravilna. V vodi so namakali svete rastline (praprot, makonca, perunec in ivanjšica). Uporabljali so jih
pri obredju, skupaj v šopku so bile močno sredstvo proti urokom. Izvir ima še danes 10 m globok rov, ki so ga skopali že staroselci z Velikega Gradišča. Ustavili smo se torej pri svetem izviru, si ogledali rov, se malo fotografirali in se po lahkotni poti napotili proti našemu cilju, do Kokoši. Pot se vije po ravnem slemenu in ob poti smo se krepčali s slastnimi šipkovimi sadeži. Sijalo je toplo sonce in tudi burja ni pihala. Kmalu smo zagledali jeklen stolp in potem smo že bili pred Kočo na Kokoši. Koča je bila zaprta, vendar nas to ni motilo. V zavetju nas je sonce lepo grelo in v miru smo pomalicali. Razgled z vrha je bolj slab, vendar se med golimi drevesnimi debli da razločiti vas Lokev, v ozadju še Divačo, na zahodno stran se je videlo do Lipice.
Ime hriba Kokoš je res zelo nenavadno. Hrib ima več imen, pač glede na to, kako so vzpetino videli domačini po vaseh okrog nje. Mesto, kjer danes stoji planinska koča, ima staro ledinsko ime Jirmanec (670 m). Prebivalci Lokavca so hrib imenovali Ožeg, kajti gozd na hribu je nekoč pogorel in Lokavci so gledali ožganino. Iz Bazovice je hrib videti kot sedečega mačka in zato mu pravijo Maček. Iz vasi Gročana so vidna gola skalnata rebra in od tod ime Golina. Italijani, ki so po 1- svetovni vojni zasedli te kraje, niso imeli časa temeljito poitalijančevati in so ime samo »popravili« – Golino (goli vrh) so preimenovali v Gallina (kokoš). Po povrnitvi Primorske naši domovini naši kartografi tudi niso imeli časa preverjati imena hriba pri domačinih, temveč so ime samo prevedli v slovenščino in dobili smo Kokoš. Italijani so vrhu nadeli novo ime Monte Cocusso. Smatram, da je to samo spačeno ime za Kokoš.
Po drugi poti smo se spustili v dolino nazaj proti Lokvi. Pot navzdol je precej strma in posuta z debelimi kamni. Kmalu smo prišli na ravnino. Od daleč smo občudovali vas Lokev. V središču sta najbolj vidni Cerkev sv. Mihaela in stara protiturška trdnjava okrogle oblike Tabor. Ogledali smo si staro središče vasi. Soglasno smo se odločili še za obisk pršutarne in tam nakupili slastne »spominke«.
V točilnico smo zavili še na kavico in klepet.
Ob povratku smo si nekateri ogledali še koliševko Risnik. To je globoka udrtina ovalne oblike z navpičnimi stenami v bližini Divače. Strop podzemne jame se je zrušil in nastala je udornina. Stene so visoke približno 80 m, široka je 300 m do 400 m. Nenavadna kraška narava. Navpične stene so dobrodošle športnim plezalcem.
P.S. Vse podatke o starovercih, o prebivalcih obeh vasi, o Preložanih in o Lokavcih, sem zajel iz knjige, ki jo je izdal domačin iz vasi Prelože g. Boris Čok. Knjiga ima naslov V siju mesečine. Avtor je nabral veliko podatkov neprecenljive vrednosti o starih običajih, kot so prošnje za rodnost na njivah, da bi rodilo sadno drevje, o blagoslovu, o coprnijah, o urokih, o tem, kako doseči, da urok zgubi moč … Iz svoje mladosti se morda še spominjate, da so naše mame in babice kurile žegnane velikonočne butare proti toči in proti hudi uri … Toplo priporočam – obvezno preberite. Dobite jo v knjižnici Grosuplje, na voljo pa je tudi v elektronski obliki.
Prispevek pripravil: Anton Rajh
Fotografije: Ivo Puhar
