Petek, 18. 11. 2016

Vreme sicer ni kazalo najboljše, sem se pa odločil, da izleta ne prekličem. Tako smo se zbrali v petek, 18. 11. 2016, na običajnem mestu in odrinili dogodivščinam naproti. Kmalu po odhodu iz Grosupljega so nas že pozdravljale prve dežne kapljice. Parkirali smo pod vasjo Veliki Ločnik, dež se je potuhnil in veselo smo zagrizli v hrib. Pot nas je vodila mimo cerkve Sv. Petra nad vasjo Vrh nad Želimljami. Tam smo se malo razgledali in naredili nekaj fotografij. Cerkev je starodavna, znana po freskah iz let 1450 – 1460. Dobre volje

smo nadaljevali skozi vas. Ko smo si ogledovali prikupne hiše na Vrhu, nas je razveseljeval rahel dež. Na koncu vasi smo zavili v levo, prečkali  tranzitno cesto in se napotili v Želimlje. Ogledali smo si središče Želimljega. Imajo

novo gimnazijo – prvo zasebno šolo v samostojni Sloveniji. Ustanovljena je bila 23. 4. 1991. Imajo  tudi čedno osnovno šolo in vrtec v isti hiši. Za gimnazijo je lep dijaški dom. Od zunaj smo si ogledali cerkev Sv.Vida, ki jo prenavljajo. Pomudili smo se pred spomenikom Frana Saleškega Finžgarja. V letih od 1902 do 1907 je Finžgar kot duhovnik služboval v Želimljah in v tem času napisal roman Pod svobodnim soncem.

Kmalu se je pošteno ulilo in umaknili smo se v prijazno, zakurjeno točilnico. Ob prijetnem klepetu in kavici smo pozabili na vreme. Ob povratku nas je, seveda, zopet pozdravil dež, vendar le med potjo nazaj na Vrh nad

Želimljami. Dež je kmalu prenehal, prikazalo se je še sonce in ogledali smo si panoramo na drugi strani Želimeljske doline: Kurešček, bližnje vasi Visoko, Golo, Škrilje, v ozadju pa se je šopiril Mokrec, tisti Mokrec, ki nam je prinesel dež. Pohodnice so pred tem nekaj šušljale, kakšen da je to pohod, sonce pa jim je raztegnilo usta v nasmeh. Dejal sem, da moramo hribe spoznati tudi z mokre strani.

Prispevek napisal: Anton Rajh
Fotografije: Veronika Špacapan, Marjan Trobec, Anton Rajh